ronja
|
Če mislim, da se je dobro skregat(razčistit), se skregam (razčistiva). Boljše kot tiha maša in ignoranca sigurno. če je napeto ozračje, se je boljše pogovorit - ok, zmeraj se ne moreš, takrat se pač zamotiš. Midva nisva taka, da bi bila takrat neracionalna in se je zaenkrat izkazalo, da je temprej = temboljše. Ampak tu nismo vsi enaki, eni se morajo najprej malo ohladit ali pa premislit,...
Meni pomagata glasba in šport; če sem jezna, potem so Skunk anansie tapravi (zdaj jih že dolgo nisem poslušala ), ali pa prva plata od Alanis (čeprav njo poslušam tudi, če nisem jezna), pa še precej bi se jih našlo, v bistvu mi pomaga katerakoli glasba, ki jo imam rada, boljše je pa, če je energijčna. Če sem žalostna, grem igrat kitaro, ampak zdaj je že tako dolgo nisem vadila, da ne vem, če bi kaj pomagalo...
V vsakem primeru mi pomaga, da se naplavam, recimo, da voda odnese moje skrbi in lahko v miru premislim vse skup. Navadno pridem iz vode vedno s kako rešitvijo. Če že ne morem plavat, se tudi po tuširanju počutim vsaj malo boljše - ne vem, sem tako vodno bitje (vem, da je to malo hecno, ampak vprašala si, kaj nam pomaga - meni pač glasba in voda, kaj naj - boljše kot alko, hehe;)
Sem človek, ki pokaže svoja čustva, vsaj svojim (lubiju) vedno. Ni to vedno fajn, ker včasih tega ne naredim najbolj taktno oz. lepo, je pa včasih komično - zadnjič recimo je letela moja torba za plavanje čez hodnik v moji silni togoti, ker moje dete ni hotelo zaspat do cajta, ko bo morala it. Sem se sama sebi zazdela smešna, ko sem se tako jezila. Ampak mi je res veliko pomenilo. No,potem sem se sestavila, dala otroka lubiju (ki se je potem še zeloooo dolgo matral z uspavanjem, ker je pač navajena zaspat med dojenjem) in šla in prišla nazaj cela zadovoljna (on je bil itak za, ni bila jeza njemu namenjena, ampak dejstvu, da mala še ne spi in sem se bala, da spet ne bom mogla it... ker pač ni navajena brez mene zaspat itd... potem sem rekla, j* ga, jaz to danes nujno rabim, bojo že... in šla )
Luna, kot si že ugotovila, življenje ni sestavljeno iz samih lepih trenutkov in tisti žalostni še ne pomenijo, da ga mečemo stran. Ne moreš bit na ukaz srečen! Narobe se je utapljat v žalosti in mazohistično vztrajat v nečem, kar ni dobro zate, ampak bit obremenjen s tem, da je treba izkoristit čisto vsak trenutek, pa tudi ni dobro, po moje.
Če mene vprašate, se moškim ne j*, ampak samo ne vejo kaj naredit - in zato ne naredijo nič. Če vedo, potem zelo radi rešujejo probleme, samo da vidijo, da ima to nek smisel. Kujanje pa ga nima, zato tu pač čakajo, da bo minilo.
V bistvu si takrat bila jezna nanj, ker ti je s svojim "neprepirom" oz. nesodelovanjem pri tvojih željah vzel cel dan, ko si se ti sekirala in se zato nisi mogla učit... Ampak zato pa res ni on kriv... On je kriv zato, da se mu ni dalo vstat iz kavča in to je to.
Meni se zdi, da to zaupanje v zvezo človek dobi z leti - ko vidiš, kaj vse sta že skupaj prebrodila in pride nek novi problem, si rečeš: madona, če sva vse do zdaj zrihtala, bova pa ja tudi to... In pač ni več konec sveta. Ne vem, pri meni je to prišlo spontano.
PS: z jahanjem mi pa ne delat skomin, prosim!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Če bo kdaj dlje časa trajalo, pol bo bolj kriza. 
