limonca*
|
Posvojene mame, kako ste kaj? Tale tema je čisto zamrla..  Vse ste se preselile na FB, kjer pa novi člani niso ravno dobrodošli.. Škoda, res škoda, da informacije zamirajo.
Tudi naju je pot zanesla v to smer, pol leta sva že starša čudovitemu fantku.  Vsi dvomi, vprašanja, vse je izginilo, ko sva ga dobila. Vsa moja razmišljanja o tem ali mi bo kdaj žal, da nimam biološkega otroka, o tem, ali mi bo žal, da nisem noseča, da ne bom nikoli rodila, da ne bo biološko najin,..... Danes lahko rečem tako, na nek način mi je žal mi je, da ne morem biti noseča in ne morem rodit - takoj bi šla čez to, samo, da bi na koncu imela točno tega fantka. Ker je ravno toliko moj, kot če bi zrastel v mojem trebuhu.
Je pa realnost tako drugačna kot sanje. Vsa ta leta, odkar je daisy prvič napisala temo o svojem fantku, sem sanjala o tem trenutku, o klicu, o pričakovanju, o tem, ko ga bom prvič videla, objela, ko ga bova pripeljala domov.... v svoji glavi sem si milijonkrat zavrtela ta scenarij. Ampak realnost je bila pa drugačna. V resničnosti nisem jokala od sreče, imela sem milijon vprašanj, strahov, na nek način tudi dvomov. ampak tudi to je minilo.
< Sporočilo je popravil limonca* -- 25.7.2016 6:55:29 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
(hladen tuš je understatement) 
pozdravček vsem in ne pozabit, na koncu je vse dobro, če še ni dobro, še ni konec 
