barni
|
Najprej se ze vnaprej opravicujem, ker vpadam v temo s svojimi dilemami, samo nekaj odgovorov mi je prav dalo misliti. IZVIRNO SPOROČILO: Gina Če vidiš, da je otrok histeričen, ker je utrujen in ker ne ve kaj bi s sabo in ker je zmeden, ga stisneš k sebi in objameš in mu mirno govoriš, da ga imaš rad. Če je otrok histeričen, ker nekaj na silo hoče nemogočega in ni zmatran, ampak mu samo ego dela, potem ga primeš za roke in mu ne pustiš delat oslarij, pa zahtevaš, da neha. Jaz sem bila dostikrat tudi huda zraven. Tukaj gre za stvar energije. Če otrok začuti, da se ti prav nič ne počutiš nemočnega, ampak pri sebi veš, da bo nehal, potem neha. Če se vmes ustrašiš in postaneš znerviran, ne bo utihnil. Tole je pa tako resnicno! In tega se tako zelo zavedam, samo zal me moja pupa tako velikorat znervira, kljub temu da si pri sebi ves cas ponavljam, da moram biti mirna, da ji ne smem pustiti da zacuti mojo zivcnost...ker potem gre vse samo se navzdol. Sem clovek, ki ima rad red in "ustimane" zadeve. Logicno je, da pri najhnemu otroku to itak da ne gre v celoti skupaj. Zato imam toliko pogosteje te notranje boje sama s seboj. govorim si, umiri se, po drugi strani pa v meni vre. Kako najti neko srednjo pot? Je se nisem. Tezko poslusam histericne izpade. Na splosno tezko poslusam jok mojega otroka. Ze od rojstva. Ce se je le dalo, sem naredila vse, samo da je nehala jokati. Morda je bila to velika napaka. Vsekakor morate otroka skupaj crkljati, tako, da se posvetite obema, skupaj gledate slikanice, se cela družina odpravite na sprehod Pisete tudi, da je treba otroka veliko crkljati. Jaz sem mojo prakticno celo dojenckasto obdobje prenosila, kadar je zajokala, sem jo priklopila, imela je vso mojo pozornost, govorila sem ji da jo imam rada, jo objemala, se danes pocnem veliko stvari tako...in se sprasujem, ce ni zaradi tega tako zelo zelo navezana name (kar je vcasih ze prav motece, ko moram kaj storiti tudi zase), ce ji nisem morda posvecala prevec pozornosti in bi jo morala kdaj pa kdaj preprosto "odstaviti" od sebe, torej ji pokazati, da imam tudi jaz potrebe ne samo ona. Tudi ona mi vraca veliko ljubezni, veliko me objema, tudi drugi pravijo, da je zelo custvena. Stalno me poljublja, objema, boza, ce me udari in vidi, da ni bilo prav, se mi opravici in me boza... Vaš otrok se ne zaveda, da ga imate vi radi. To mu morate vi povedati, ga naučiti, kajti vsi otroci imajo sposobnost priboriti si pozornost staršev na način, ko to dosežejo z neprimernim obnašanjem. To je tudi zelo res, vidim pri nasi; dokler se z njo ukvarjam, se cisto lepo igra. Ko pa ona zeli pozornosti, jaz pa delam nekaj drugega in noce pocakati, naredi neumnost, ker jaz potem vedno pridem pogledat. Vseeno ji je ocitno, ce je potem kregana, da le pridem tja in se ji posvetim, pa ceprav je to graja. Nadalje sem v dilemi glede pojasnjevanja in sprasevanja. Jaz naso deklico stalno sprasujem, vedno jo vprasam, kaj bos jedla, kaj bos oblekla, ali bi tole, izberi kaj bos gledala, katero pravljico bos...pa mi ostali pravijo, da jo cisto prevec sprasujem, da naj ji dam, kar pac je in ce ji ne pase, naj ne je. Jaz pa se kar vztrajam s temi vprasanji...pravijo mi, da otrok pri 2,5 letih pa ze ne bo dirigiral, kaj bo oblekel in kam gremo. Meni se pa zdi, da so v mojem otrostvu tako zelo premalo upostevali mnenje nas otrok, da sama tega ne zelim ponoviti. Jaz se z naso res veliko pogovarjam. Sreco imam, da ze od leta in pol zelo dobro govori, zdaj gotori tako kot odrasli, sem vcasih prav presenecena, kaksno prijavi. Zdelo se mi je, da je to pravi nacin, pa me potem okolica spravi v dvome. Morda je res napaka, ko ji skusam dati moznost, da je enakopraven clan druzine, ki lahko tudi odloca, ceprav je stara sele 2,5 let. Morda me bo to kasneje teplo? Nikakor se ne pogovarjaj z njim, dokler tuli. Reci: Ne razumem, momljaš. Govori normalno, res te ne razumem (tudi otroku je na nek način jasno, da je to res, ker res navadno cvili). Tole tudi po mojem kar deluje. Nasa kadar kaj hoce, kar nekaj momlja in cvili, sploh noce razlocno povedati. Jaz ji samo govorim, da ce mi bo lepo povedala, potem ji bom lahko dala, ce ne pa ne vem kaj hoce. Scasoma pove, ce pa ne pove, potem pac ne dobi, saj itak ne vem kaj hoce, ce je ne razumem. Na "hladno" sem jo postavila 2x, pa se to sem po mojem jaz bolj trpela kot ona. To mi ne gre najbolje od rok. Jaz sem ravno tako znervirana, ce tuli zraven mene ali pa ce tuli v sobi. Zal imam to napako, da se prevec vzivljam v custva drugih in vedno, ko je taka situacija pomislim, kako bi se jaz pocutila, ce bi me takole odstranili in to ravno takrat, ko v bistvu potrebujem najvec pozornosti. Saj ravno zato tulim... Zvecer ko gre spat, ji vedno lepo povem, da ce ne bo zaspala, ko koncam pravljico, bom sla ven iz sobe. 2x sem to naredila in je bilo dretje. Zdaj skusam z razlago, da bom to res naredila (ceprav v sebi vem, da najverjetneje ne bom) narediti tako, da bo dojela, da res zelim da zaspi in da tudi meni ni vsec, da moram ven iz sobice, samo ce ni pridna, potem ne morem biti v sobici. Pa mi spet okolica pravi, da cisto prevec razlagam, da naj grem ven, zaprem vrata in pocakam najmanj 10 minut, preden grem (ce sploh) nazaj. Sktatka same dileme. Kaj vem, resnicno so ene res krasno napisale, zato sem se oglasila (ker iz svoje okolice dobivam cisto drugacne impulze - tudi od mamic), Metulj ni ravno odgovor na tvoje vprasanje, tudi nimam dveh otrok na tem svetu, torej ti ne morem dati nasveta. Sem se pa nasla v marsikateri napisani besedi. Tudi jaz se ucim biti mama, vcasih mi morda ne gre ravno najbolje. Vseeno mi je materinstvo dalo nekaj dobrih lekcij, da sem zacela iskati odgovore tudi v sebi.
|