ronja
|
Za razliko od večine mislim, da si naredil prav, ko si poklical policijo. Se strinjam, da mora človek najprej poizkusit druge metode: najprej naj otrok poizkuša sam uredit svoje probleme, če ne more, mu pač poizkušamo pomagat z učitelji, psihologinjo, ravnateljico,... Vse to ste poizkusili, pa se je nasilništvo nadaljevalo. V nedogled tolerirat nasilništvo, sploh če se tudi staršem nasilnikov to zdi prav, pa se mi zdi milo rečeno butasto. Enkrat mora človek rečt dovolj je in zaščitit svojega otroka, ker to, da gre s strahom v šolo, je nesprejemljivo. Ok, to ste itak že rešili. Za ostale rrjevke: torej če bi mene šef (je super šef, ne bi nikoli tega naredil, ampak hipotetično) začel nadlegovat, potem ga ne smem prijavit na policijo, ker se moram naučit sama postavit zase? Aja, to je drugače... Zakaj že? Kje je že tista razlika? Da ima on moč? Saj jo imajo oni tudi (jih je več in so večji, kaj več hočete?) Ali pa če hočete, sodelavec, da ne bo imel moči . Če ga sama nisem sposobna zbrcat, pol sem si itak sama kriva, če jih fašem al kako? Zakaj to za odrasle ne velja, za otroke pa? Kar pa se tiče tvojega oz. sinovega osnovnega problema, te bom pa potolažila: jaz sem bila zelo družaben otrok, pa zdaj sem zelo družabna ženska (očitno je to moja prvobitna narava), vmes sem bila pa precej samotarska zgodnja najstnica. Sem rabila to obdobje, dozorela sem, razjasnila sem si marsikaj, da nisem imela potem problemov v puberteti... Ne, da ne bi imela čisto nobenega prijatelja, imela sem celo eno prijateljico, s katero sva ves čas skup tiščali, ampak v bistvu sem se počutila samotarko, nihče me ni razumel, niso razumeli mojega razmišljanja (no, to se mi še zdaj dogaja, samo sem se takrat naučila živet s tem , to se mi sploh ne zdi več katastrofa ), ljudje okoli mene in njihovi problemi so se mi zdeli trapasti, ker sem sama razmišljala o čisto drugih stvareh, ki so se mi zdele veliko pomembnejše kot to, kaj bo kdo oblekel na valeto (recimo, kako bi ustavili svetovno lakoto, ali bi izdala prijatelja, če bi me mučili, kako bi lahko končali vojne, kako naj živim s tem, da sem bela, če pa belci delajo tako štalo povsod po svetu, počutila sem se krivo za to, da mi je vse lepo, če je drugim tako grozno, jaz pa nič ne naredim, itd... - skratka, bila sem res malo čudna - odgovorv na vse to še vedno nimam, še vedno se počutim malo krivo za to, ker še vedno nimam odgovorov in ne znam pomagat, edino za mučenje sem zdaj skoraj ziher, da bi zdržala - po dveh porodih in zlomljeni najdebelejši kosti, vse brez analgetikov, sem malo bolj sigurna vase , pa nekak sem se sprijaznila, da zaradi svoje kože in sreče, da sem rojena tu, v mirni Sloveniji, nisem kriva za vse krivice, ki jih delajo drugi ljudje po svetu - itak sem spoznala, da jih delajo ljudje vseh kož, samo beli imajo pač navadno več orožja), skratka nisem se popolnoma vključila v tisto okolje, ker si nisem tega želela. Sem se namreč tudi jaz prešolala, ker smo se tudi mi preselili, čeprav iz enega konca LJ. na drugega, te probleme imaš lahko povsod, čeprav je res, da so ljudje na deželi bojl zaprti. V prvi šoli sem imela svojo klapo, s katero smo se super razumeli, zato vem, kaj misliš s tem, da si želiš to za svojega sina. V drugi šoli nisem imela klape, na začetku se sploh nisem vklopila, potem sem zamenjala razred in sem imela samo eno prijateljico in kakega prijatelja. Ampak v bistvu sem bila v svojih mislih sama, pač v smislu raje sam kot v slabi družbi. Mislila sem, da me ne marajo, ker sem bila drugačna (kot bi rekla Gina sem tu štrlela ven): bila sem bila malo bolj brihtna za svoja leta, v prvi šoli so se čisto navadili name, tako so me spoznali in jim je bilo to čisto normalno, da pač vedno vse prva rešim in ni to bilo nikomur problem, še hecno nam je bilo vsem, v tadrugi šoli pa so bili odnosi in hierarhija že prej urejeni, potem sem pa jaz prišla in namesto, da bi se potuhnila nekam v povprečje, sem štrlela ven - jasno, da jim ni bilo všeč. Zdaj to razumem, takrat mi je bilo pa zelo hudo. In ker sem imela takrat precej zdravstvenih težav in nisem smela precej stvari, ki sem jih imela rada, sta me enkrat starša v čakalnici pri zdravnici vprašala, če je kaj drugega, kar si želim in sem rekla, da si želim zamenjat razred. In moja mami je dejansko šla rečt in so me dali v drug razred, kjer sem se boljše počutila in našla tudi tisto prijateljico in par prijatejlev, omenjne zgoraj. PO mnenju vesoljne rr je mami naredila narobe, po mojem mnenju je naredila super! Nagajali so mi tudi, ker sem navadno povedala to, kar sem mislila in se to navadno ni skladalo z mnenjem večine (no, tudi to se mi še dogaja, sem se pa naučila to malo bolj diplomatsko povedat ). Vendar pa to zame po mojem ni bilo slabo. Ampak ni pa šlo to v neke skrajnosti, sploh fizilčno ne, ker sem imela na srečo zelo trde copate in znala dobro ciljat - kdor se je hotel tepst z mano, sem ga brcnila v koleno . Potem so me pustili na miru. Vseeno sem se počutila nesprejeto. Ampak mi to ni bil problem, ker sem vedela, da sem si to sama izbrala. Vedela sem, da bi lahko delala tako, da bi jim bila všeč. Vendar to nisem bila jaz in zato sem rajši delala po svoje. Takrat sem mislila, da imaš lahko eno ali drugo: da si lahko svoj ali pa te bojo imeli vsi radi. Danes vem, da je svet lepši . Da te imajo navadno radi ravno zato, ker si svoj . In to sem spoznala ravno na teh primerih: enkrat na obletnici male mature sem vsa presenečena ugotovila, da sem na skoraj vseh slikah iz našega končnega izleta. Mislila sem, da mene ne bi nihče prav zelo želel slikat (razen pač tiste prijateljice in prijatelja), ampak dejansko ni bilo res, da me otroci ne bi marali. V bistvu so bili malo ljubosumni, malo jih je bilo strah, ker it z mano v besedno vojno ni glih luštno (še danes ne, pravijo ), malo sem bila čudna, ampak ni da me ne bi marali! Ko sem vsa presenečena to nekak povedala, da sem vedno mislila, da me ne marajo, so bili oni še bolj presenečeni, kako to! Da je ja jasno, da zafrkavaš tistega, ki ti je všeč . Jahm jaz v OŠ te lekcije še nisem vzela, čeprav mi je mami to nekaj razlagala, ampak ji nisem glih verjela, se mi je zdelo čisto preveč nelogično . in to se mi je zgodilo še večkrat: po tisti zlomljeni stegnjenici sem bila čisto paf, koliko ljudi me je prišlo obiskat - za katere ne bi nikoli mislila, da jim je karkoli do mene. Ampak v resnici se imamo ljudje bolj radi, kot si damo vedet in kot vidimo. Tudi pri tvojem sinu je po moje tako. Sicer ne bi šel več z nasmehom v šolo...
|