pikica78
|
Sploh ne vem, kako bi opisala svoje stanje, ker sem sama zbegana in ne vem kaj se mi dogaja in kako naj si pomagam. Skratka, imam ljubečega moža, super otroke, lepo nam je in uživamo v družinskem življenju. Seveda, z vsemi dobrimi in slabimi dnevi. Vsaj tako je bilo do pred kratkim. V meni se je nekaj prelomilo in spremenilo takorekoč čez noč. Postala sem razdražljiva, jezna, zalostna, polna strahov. Iz dneva v dan sem bolj obupana, ker si ne znam pomagati in resiti tega mojega stanja. Vse kar naredi mož, je narobe, nikakor mi ne more ustreči, kregala bi se za vsako malenkost, vse mi gre na živce. Najbolj hudo mi je, ker vem ,da že otroci čutijo to napetost med nama. Sedaj se že zaderem na otroke čisto brez veze, zaradi malenkosti, ki jih prej nisem niti opazila. Čutim v sebi neko ogromno nezadovoljstvo, ki se mi je pritihotapilo izza hrbta in se me polastilo. Z možem sva se poskušala pogovoriti, ampak enostavno ne vem kaj naj mu rečem, kako naj mu razložim kaj se dogaja z mano, če še sama ne vem. Na trenutke me ima, da bi se skrila v kakšen kot in jokala, jokala, da bi izjokala vse te neznane občutke iz sebe. Razmišljala sem, da bi bila lahko kakšna oblika poporodne depresije, ampak je od poroda minilo že pol leta, tako da to verjetno ni. Rada bi našla način, kako prebrodit to stanje, da lahko spet začnem uživati s svojo družino in v svojem življenju. Vem, da moram delati na sebi in spreminjat svoj pogled o sebi( ker trenutno sem v svojih očeh najslabša), samo ne vem kako. Sem mislila, če bom napisala črno na belem, da bom uvidela problem oz. mi kdo od vas pomaga odpreti oči
|