Hope2
|
S sončnikom po pločniku dekle se sprehaja,
tako je lepa, da poseben čar oddaja.
Še kočije se ustavijo, ko vidijo Uršiko zalo,
pešči, da ne govorimo, priklonijo se vdano.
A Urška zala ošabnica, nič ne naredi,
njenega pogleda niso vredni vsi.
Namenjena je k lipi, tam, kjer orkester igra,
tam, kjer vsi plešejo, oh, tam zanjo ni meja.
A Uršika zala nič se ne vrti,
izmišljuje si izgovore, le, da plesalce odpodi.
A tam za mizo z rumenim prtom moški sedi,
Urški je všeč, to čudna je reč.
Urška ga je pogledala in smrkati začela,
tudi tega imenitnega gospoda, je njena lepota čisto prevzela.
Hej Urška, ali dekle si plesno,
jo vpraša in se trudi, da izgledal bi resno.
Že zjutraj, ko sem vstala,
sem le o plesu s tabo premišljevala.
Čuden gospod je Urško za roko prijel,
tako sta vrtela se, da je še orkester nehal igrati svoj lepi napev.
Ne potrebujem vašega groznega šumenja,
jaz lahko prikličem svojega grmenja.
Zdaj mi je dosti te teme,
pridi greva v Savo, kjer je svetlo, tam ti nikoli več ne bo hudo.
Urško pograbi, steče k Ljubljanci
in skočita v njen vrtinec ob stranci.
< Sporočilo je popravil Hope2 -- 23.12.2009 19:24:12 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
