india
|
Kot večina od vas ve, imam od petka očeta v bolnici, v kritičnem stanju, v komi. Včeraj je zdravnik povedal, da je stanje zelo reno, danes pa bratu in meni,da se naj pripravimo na to, da bo oče umrl. Mama, s katero živimo v isti hiši, je srčni bolnik, zelo previdno sem ji povedala, da je stanje zelo resno, nekako pa vidim, da mi ne verjame, da upanje še vseeno ostaja. Jaz upam na vse najboljše, do konca bom upala na to, takega mnenja je tudi moja svakinja, prav tako tudi mož in tašča. Tokrat mi tašča in mož zelo vlivata pogum in upanje, mi dajeta moč, kot tudi svakinja..... Brat pa je zelo črnogled in sploh ne daje nobene volje od sebe, občutek imam, da se je on že sprijaznil s tem, da bo oče umrl. V tem duhu vodi vse pogovore, kadarkoli se pogovarjamo o možnosti izboljšanja je tiho, v bistvu je nem. Strah me je za mamo, strah me je, da bo brat tudi njej vzel vso upanje in da mama res ne verjame v to, da se čudeži dogajajo. Saj vem, da mi zdravnik ni mogel reči, da bom jutri lahko odpeljala atija domov, da mi je moral povedati dejansko stanje, a vseeno je omenil,kaj pa se lahko zgodi v primeru, da začne telo vseeno sodelovati, da se začno možgani sami braniti. V vsakem trenutku,ko obupujem, imam še upanje, nekako ne želim in ne morem pomisliti na to, da res lahko umre. V vsem tem čsau se tega bojim, ne mislim in ne razmišljam pa o tem kot o možnosti. Mama je hotela, da se pogovoriva o pogrebu, o dedovanju in vsem ostalem. Jaz sem jo nemo poslušala, pritrdila na to,kar je rekla, a nekako se ne želim pogovarjati o tem, ker vseeno upam in mislim, da to še ni pred menoj. A sem res tako neumna, res preveč upam in si preveč želim? Bom na koncu edina, ki bo imela tako mnenje in bom zato tudi najbolj na tleh,ker ostali se bodo pa v tem času že pripravili na najhujše? Saj vem,da mi ne more nihče napovedati,kaj se bo v resnici zgodilo, da mi ne more nihče obljubiti, da bo moj ati ozdravel, a vseeno si želim, da bi tudi ostali upali tako kot upam jaz. Saj vem,da si to oba želita, a zakaj sta tako črnogleda? Zakaj tudi onadva ne pošiljata atiju svoje pozitivne energije in upanja? Mislim, da on čuti,kaj mi mislimo in kaj si želimo! Upam,da mi bo uspelo in da ne bo njun strah prevladal. A si res preveč želim in preveč upam ?
|