biba83
|
Mogoče ima katera kakšno podobno izkušnjo...prav bi mi prišel kak nasvet.
Stara sem 26 let in imama s fantom 7-mesečnega otroka. Odlično se razumema, ko mama kaki taki čudn dan, se o stvareh tudi pogovorima in je to, to. Stvari dorečema konec. Mali je zdrav, skoz nasmejan...skratka pravo malo sonce, ki nama res daje vsak dan več energije. Zaenkrat še živimo pri meni doma, v mansardi. V prihodnje ( ko bom imela sama svoj prihodek - trenutno pišem diplomo ) želima na svoje. Ampak s tem se trenutno ne obremenjujema. Problem je v meni. Mislim, da so me po porodu malo zmatrali hormoni.  Še celo nosečnost sem delala preko študentskega servisa, tudi porod je bil ok. ampak začelo se je po porodu. Med tistim časom je fant pustil službo - tega sem bila vajena, da je vsak dan bil odsoten. Nato je bil doma in mi pomagal ( očetovski dopust ), zdaj pa dela doma v delavnici ( s.p. ) in gre občasno od doma, ko gre po material, ko ima odpremo koles, ki so popravljena... Skratka skoz je doma. In tega se dobro zavedam, kaj mi to pomeni, da mi veliko pomaga pri malem - zaj pa sploh, ko pišem diplomo... Ampak, vedno ko kam gre, se meni nehote prikradejo v oči solze!!! Ne morem razumet zakaj??? Pa nisem ljubosumna nanj. Na vsak način se tega zavedam in jih hočem odgnat, pa ne gre. Ne vem zakaj. Ali je to povezano s tem, da sem zaj res večino časa bolj doma, ko tega prej nisem bila vajena, pa je to zaj en taki šok, al pa me matra kaka separacijska kriza še iz mojega otroštva?? Enkrat sem brala, da bi naj to pomenlo strah pred izgubo osebe, ki jo maš zelo rad. Ko sem bla še osnovnošolka sem res izgubila dedka, ki sem ga mela grozno rada - sem celo vročino takrat fjst mela.
Ne vem kaj me daje. To traja zaj že kake štiri mesece, pa to ne skoz, ampak samo parkrat na mesec. Ko pa grem jaz kam, pa je ok., takrat pa mi ni nič hudo. Sem brala, da se je marsikatera ženska tak počutla po porodu, ko pa je šla nazaj v službo, pa je blo spet vse ok. Če je tak, pol jaz tudi upam, da me samo malo hormoni zafrkavajo, pa nič hujšega. 
Prosim za kak nasvet...
Pa lep dan!!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, da imam zelo podoben primer. z možem se zelo dobro razumeva, prav tako z ostalo družino, prijatelji, imava super službo, plačo, nimava stanovanja, ampak to še pride... pričakujeva prvega 
, skratka vse ok. 
nimam nobenih bolečin v nosečnosti, res zalo lepa nosečnost do zdaj, nič bolečin, slabosti, samo kuhala bi, jedla... oba delava zjutraj, jaz do treh on do štirih. dokler pride domov je kosilo največkrat skuhano, pojeva in skupi pospraviva. skos sva skupi, en brez druzga res nikamor ne greva. res se zavedam, da mi nič ne manjka, ampak skos pa se kr namršim in začnem jokat, če se tušira, če je na balkonu, na internetu, gleda tv,... vedno bi rada da je samo ob meni. 
če ga deset minut ni, imam občutek, kot bi bila celo večnost sama 
