ronja
|
Ampak otrok potrebuje tudi konflikt, tudi to, da se spiciva in da se konkretno zjezim. tvoja mala dalmatinka ziher . Mal heca . Pri nas (še) nimamo teh pik (če kdaj kaj bo, verjetno ne bojo pike, ampak kaki drugi znakci, nisem še o tem razmišljala v bistvu...) - ji pa včasih kaj obljubim za določeno željo. Recimo: če hitro pospraviš igrače, gremo ven (vedno pali, pa zdaj že ve, da predno kam gremo, je treba pospravit in se kar sama loti ). Če boš pridno tiho, da Lejla zaspi, bova potem skupaj brali knjigice. Če potem ni tiho, ji razložim, da če Lejla ne zaspi, nimam časa samo za njo in ne bo nič s knjigicami, ker hočem jaz še jest, recimo . Ta je v bistvu najtežja, ker ima ona to svojo sestrico zelo rada in vedno komaj čaka, da se zbudi (čeprav uživa, ko imam nekaj časa samo zanjo, vseeno ob prvem glasku iz sobe že leti: "Lejla budla sama", kar pomeni Lejla se je sama zbudila (ker ji vedno rečem, da morava počakat, da se Lejla sama zbudi, da je ne sme ona zbudit ). Torej nagrade v bistvu uporabljam, kazni res zelo redko, ker niti ni prav treba, vsaj meni se ne zdi (ampak kot sem že pisala, je zdaj v nekem res ubogljivem obdobju, upam, da bo trajalo, hehe ). Edina kazen, ki sem jo do zdaj res mislim da 3x uporabila, ej bila, da bo morala bit v drugi sobi kot jaz (za recimo pol minute). Čeprav se čisto rada zaigra v drugi sobi, pa znori, če ne sme bit zraven mene, če se tako odloči . To jo res prizadane in uporabim res v skrajni sili - navadno ni treba. kar se tiče nagrad za obnašanje in posebne dosežke. Moja filozofija je taka: tudi otrok ima lahko slab dan. Tako kot jaz nisem ves čas vzorna mama, tako tudi njej ni treba bit non stop pridna in ubogljiva. (kar pa ne pomeni, da ji bom pustila delat po svoje - samo ne gledam tega kot njeno dolžnost). Zato kadar imam recimo vsega vraga na glavi, pa mala začne sitnarit, se ustavim, jo objamem in ji zelo iskreno na hitro razložim: " Lubica, rada te imam, ampak danes imam res veliko za naredit, mudi se nam tja pa tja,... prosim, bodi zdaj pridna, vem, da se ti ne da (hitet recimo ali karkoli pač), ampak zdajle bi to res rabila". In tamala kar kapči, se mi zdi. POtem vedno zelo lepo sodeluje. Ne vem, mogče imam samo srečo, ampak pri nas res pali. Seveda jo potem pohvalim in se ji zahvalim, da ne teži. Nekaterim se bo to zdelo trapasto, ker se od nje kao pričakuje, da bo pridna in ne bo težila, vendar jaz gledam drugače: če sem jaz lahko živčna, je lahko tudi ona. če se ona potrudi, da mi ne teži, čeprav ji ne odgovarja, da hitimo, da nimam časa zanjo, da se mora oblečt ko medved, če je pač zunaj mraz, itd... no, potem si tudi zasluži, da to opazim in jo pohvalim. ker se trudi. Tako da ni treba, da je neka strašno nenavadna situacija - lahko je samo zelo hektičen dan... Dostikrat pa jo pohvalim predno bi sploh naredila kaj narobe: v trgovini recimo ji povem, kako sem ponosna nanjo, ker nič ne teži za nobeno stvar, pa kako nama pomaga v košaro zlagat, itd... Zadnjič recimo je spet probala vzet kar eno sladkarijo, češ da je lačna. Sem ji ponudila kruh, pa ga ni hotela . Sldkarijo sva vrnili in ko se je hotela nekaj začet cmihat, sem jo objela in ji povedala, da sem ponosna nanjo, da je taka pridna punca in da razume, kako je s tem. pa je bilo rešeno. Ji pa ne težim, če hoče aj pogledat, prijet... naj, tudi jaz najlažje gledam s prsti - včasih kao stvar enostavno moraš prijet... da dobiš občutk o njej. Ampak če prinese in rečeva, da tega pa ne rabimo, potem mora dat nazaj, tu pa ni pardona. ni pa to pregovarjanje pol ure, prej pol minute.
|