ronja
|
IZVIRNO SPOROČILO: smej Kako strogi ste pri vzgoji otroka? Dovolite, da odpirajo predale(ko se začnejo plaziti okoli), da se igrajo z žlicami (ali jih učite to je samo za hranjenje)?Se lahko igrajo z vašimi lasmi (vas pocukajo)? Se lahko igrajo z daljinci, telefoni,...? Malo sem v dilemi, kje je meja, da je otrok lepo vzgojen, da pa se vseeno lahko normalno razvija in raziskuje svet okoli sebe. Ker mu preveč prepovedi verjetno lahko povzroči več škode kot koristi. Kje so vaše meje, oziroma kaj še dovolite? Nisva stroga, se pa trudiva bit dosledna. predali, hehe, pri nas je vse (še vedno) zapahnjeno s tistimi otroškimi varovali . ne zato, ker bi si lahko kaj strašnega naredila z raznimi kisi in olji in posodo, ampak zato, ker jaz nimam 2 ur na dan zato,d a bom to nazaj pospravljala (sama ne more nazaj zložit vsega, ker je naloženo tako na knap, da še jaz komaj zložim not - lubi pa recimo tudi ne more vedno, hehe). Če se zgodi (kar se), da je kak odprt, to hitro ugotovim. Včasih ji dovolim, da potem raziskuje en predal in potem skupaj nazaj pospraviva. Če se mi ne da, zaprem. Torej, pri nas se gremo mehanske prepreke . Včasih ji kako omarico nalašč odprem in potem se igra z lonci in žlicami vsa srečna. Če bi bil ves čas odprt, ne bi bil pol toliko zanimiv , da ne govorim o tem, da bi bilo uspavanje malecke nemogoče ob igranju starejše z lonci . Z mojimi lasmi se lahko igra in tudi jaz se igram z njimi (ju božam z njimi), cukat me pa ne sme oz. povem, da me to boli. To je bilo Ronji zelo težko dopovedat, Lejli je malo lažje... Daljincev (delujočih) nimava, oz. imava enega za radio, kjer radiu cd ne dela, tako da ji ta daljinec pustiva, samo v vodo ga ne sme dajat. Mobi njegov lahko ima, mojega pa ne (mava urejeno tako, da vsak lahko za svoje osebne stvari odloča - jaz svojega mobija ne dam, on pa ji ga pusti - posledično je on svojega v tem času že 5x menjal ). Ji pa dovolim telefonirat, recimo če kdo pokliče, lahko sama drži mobi in se meni s tistim. Potem ga odnese in še malo raziskuje, vendar ko ga želim nazaj, ga navadno lepo prinese in ga pospravim. Lejla pali pa na računalniško miško - samo to ji vzamem in dam kaj drugega v zameno, ker mam mal strah pred raznimi žicami in elektriko, da ne bi kdaj česa precvikali... Rože in drevo življenja smo morali pa dat stran pri Ronji - ni ratalo, pa konec.
|