ronja
|
Hm, moja tudi to dela, samo se mi ne zdi, da zato, da bi me zafrkavala. mislim, da ji je včasih postane malo dolgčas, pa se igra s hrano - to dostikrat, to pa priznam. Samo mene to ne živcira preveč - saj tudi jaz delam iz čokolade plastelin včasih . pa imam sicer zelo spoštljiv odnos do hrane oz. jo obožujem . Res je, da se mi dostikrat ne da pospravljat za njo, ampak potem pač rešujem tako, da skupaj počistiva. Ji dam gobo in vsa zadovoljna pobriše, kar je polila. Če strese kruh po tleh, ji samo rečem, naj ga pobere in ga gre takoj pobrat. Vzamem ročni sesalec in obe sesava (ona hoče sesat zraven! bi bila kazen, če ji ne bi dovolila! Seveda ji dovolim, hehe) Potem pa nekak nimam nekega dobrega razloga, da bi se hudovala . Saj sama spuca (itak da ne dovolj dobro, tak da moram tudi jaz, ampak dokler ona tudi pomaga, nekak ne morem rečt, da je nefer...) če vem, da sem bolj tečna kak dan in se mi ne bo dalo brisat itd... ji že prej povem: "Lubica, pazi da ne poliješ, ker se mi danes res ne da brisat. če si žejna spij, če ne, pa pusti šalčko na mizi" "Daj kozarec bolj na mizo, ne tako na rob,..." In navadno kar pomaga. Saj otroci vidijo, če si čisto crknjen. Ne rečem, da kar tako upoštevajo, samo če jim razložiš, pa navadno vsaj malo pomaga . picola, jaz je ne bi zvečer kaznovala - saj veš, kazni, ki so "čez nekaj časa", nikoli ne zaležejo prav dobro. Samo frustracije brezveze. Nobena nima nič od tega, saj vidiš, da ne deluje . jaz, če vidim, da se heca in preveč paca in ne neha, če jo opozorim, vzamem hrano. KOnec, ne boš jedla, če nisi lačna in samo pacaš. To sem do zdaj naredila parkrat in je kar pomagalo. Itak ni več lačna, če se začne hecat. Navadno se zjoka, potem jo vprašam, če je še lačna, reče, da ja (čeprav ni res ), jo vprašam, če bo lepo jedla, reče, da ja in dam hrano nazaj . In "lepo je" (kolikor je pač lepo jedenje za dveletnika;) Zelo enostavno . Ampak samo pacanje v mejah normale pa pustim . Zdaj me bojo vse napadle zaradi "permisivne vzgoje", ampak jaz bi rada, da so kosila en prijeten čas, ko se imamo fajn, ko smo sproščeni in si lahko dovolimo kaj, kar si drugje ne smemo. zato ne težim preveč. Lahko raziskuje hrano, lahko malo paca, če ji pri tem kaj dol pade (kar je vedno ), tudi ni krize. Rada bi, da dobi neko pozitivno izkušnjo iz kosil, hrane in vsega skup. Ne da se vsak dan kregamo zato, ker je pač radovedna in bo vsako hrano raziskala z vsemi čuti . Ronja dobro ve, koliko si lahko kje dovoli: v vrtcu lepo je, ker vsi lepo jejo, ne hodi od mize, ker nihče ne hodi od mize,... Doma oba skačeva okoli, ker smo pač 4je in je vedno nekaj za dat na mizo, kar smo prej pozabili (ja, sva pač take sorte , da pozabljava recimo natočit še vodo vsem 4im, pa potem je treba pobirat razne žličke, ki frčijo iz rok 10mesečnice, pa razni velikanski vroči lonci so rajši na štedilniku, da niso čisto zraven tamalih na mizi, ker se bojiva za njune rokice najin vok zasede skoraj celo mizo), in potem je treba vstat, da natočiš repete, pa dostikrat se hrana od malecke ohladi in jo je treba spet pogret, itd... In če midva vstajava, ne morem rečt tamali, da se to ne sme - to ne bi bilo fer. Pri babicah je najprej pridna, ko se sprosti, je podobno kot doma. Na obiskih je krasna, pridno sedi in je, ne paca, ne poliva, se ne igra s hrano... POtem naju pa vsi zavistno gledajo, midva se pa sam čudiva . Sva pa mislila, da je najina tamala grozna, ker pač vstaja med kosilom, pa ker se igra s hrano na krožniku,... potem pa sva šla parkrat na obisk k drugim družinam z malimi otroki in sva ugotovila, da je v bistvu super . Mogoče probaj to taktiko, pa boš videla, da so še hujši, vsaj midva sva bila čisto paf! Aja, še to: ko je Ronja začela pljuvat, sva se lepo zmenili, da to lahko počne v bani, drugje pa ne. In kadar je probala, sem ji povedala, da se to ne dela in se bo lahko napljuvala, ko se bo kopala - in tam jo spomnim, da če želi, lahko pjluva;) Tudi s packanjem je podobno: ji povem, da ravno topljenega sirčka ne sme razmazat po mizi, bova pa potem zamesili testo za piškote in ga bo lahko valjala kolikor bo hotela. Tudi s sladkarijami je isto: hoče čokolado, ji dam en košček, recimo, potem hoče še, ji povem, da zdaj bova pa rajši šejk naredili in zbereva sadje, ona gleda in pomaga in je vsa srečna... verjetno mam res srečo, da je pač tako obdobje (ki sicer res že dolgo traja, več kot pol leta...), ampak zdaj res vse lepo gre. da mu hrane pa le ne morem vzet (nekaj osnovnega)... hehe, s tem mamo vse probleme , ampak tudi uspavanka je nekaj osnovnega za tako malega otroka - torej je boljše, da vzameš to, kar je povezano z njenim nezaželenim vedenjem...
|