ronja
|
Pomisli raje, da ko njegovih staršev več ne bo, bosta lastnika velike hiše, takrat si bo v njej lahko uredil stanovanje vajin otrok. A veš koliko je to vredno?
in bo njegova žena/mož pisal/a na DIPOtu: tašča mi ne da mira . Ali pa "a naj grem živet tja"?
alja, če mene vprašaš, maš problem čisto drugje, ne z njegovo sestro, ne z njegovo mamo,... ampak z njim! On noče it s tabo drugam in samo in izključno samo zaradi njega boš šla tja! Onidve nimata s tem nič, sta kakršni sta. NIsta nujno dobri, ampak to te ne bi preveč motilo, če ne bi živeli skup.
Torej: moj prvi nasvet je še vedno: povej mu po pravici, da tja nočeš it živet, ker boš nesrečna, najdi si nekaj za najet (če začneš že zdaj iskat, boš našla kaj pametnega za razumno ceno, recesija ti dela v prid ). Če si tega ne upaš, ker veš, da ne bo hotel s tabo, potem imaš problem z njim: prvič, ker mu ti ne zaupaš, drugič pa ker ti on daje dejansko neke razloge zato.
To bi naredila jaz, ampak sem zelo alergična na mamine sinčke, tako da ta nasvet ni za vse enako dobrodošel - jaz ne bi mogla živet s katerimikoli starši, nekateri pa lahko - odvisno od karakterja.
Drugi nasvet pa je bolj napisan tebi na kožo, ki si pač še precej bolj prilagodljiva in se nočeš z nikomer kregat, ki si bolj navajena, da je tako, kot drugi rečejo in ki bi za vajino ljubezen bila pripravljena it živet tudi tja. V tem primeru si nehaj metat pesek v oči, da se ne da drugače, da ni denarja ipd... Ker vidiš, da so vse to izgovori in da bosta za obnovo 30 let stare hiše dala vsaj toliko kot za najem nečesa na podeželju! Tak da sprejmi, da je to vajina kaprica, da bosta tu - oz. bolje rečeno njegova in ti boš z njim zato, ker ga imaš rada in ker ga nočeš postavit pred to preizkušnjo, da bi moral izbirat ali ga njegovi razdedinijo ali pa izgubi tebe.
Ok, to sprejmeš, potem sprejmi še njegove, take kot so: ne razmišljaj, kakšni bi morali bit in ne vrednoti njihovega življenje - kot npr: pri 37 še nimata nič, živita na račun mame, itd... Lej, vsi bogataši živijo na račun staršev - oz. pač tega, kar so jim zapustili, pa jim nihče ne očita ne lenobe ne ničesar - normalno je, da živijo od dediščine - v tem ni nič sramotnega... Tudi če midva živiva v podarjenem stanovanju ali vidva v podarjenem nadstropju, se nikomur ne zdi nič sporno - še čudno bi se jim zdelo, če bi hotela na svoje! Zakaj bi bilo potem sporno, da pač ona še živi doma? Ker ji delajo hišo? Jah, če še ni končana, pač še ni šla - če se sama ni odločila zanjo, potem se ji seveda tudi nič ne mudi. Pa gradnja je precej zahteven proces in če nimaš res hude želje in gorečnosti zato, se hitro zavleče še pa još! Če to obojim paše, pač naj živi tako. Midva bova svoji tamali sigurno prej poterala ven ali pa se sama preselila (odvisno od prostora, financ...), ker si bova želela kaj miru, ko odrastejo, vendar pa niso vsi ljudje enaki. Nekaterim se je strašno težko ločit od staršev/otrok in pač živijo še naprej skup. Če se ne kregajo med sabo, potem jim očitno laufa. Saj bosta tudi vidva živela tam, navsezadnje... Tak da: ne obsojaj, ne meri drugih po sebi, pa ti bo lažje. Ljudje živijo milijone različnih življenj in vsako je pravo za nekoga...
Ok, torej sprejmeš, da sta se VIDVA odločila živet tam, da je to rezultat vajine svobodne volje in sprejmeš to, da sta njegova mama in sestra težki ko cent in da se bojita, da bi jima ti motila simbiozo. IN kaj potem? potem si prijazna, upaš na najboljše, se ne izpostavljaš po nepotrebnem, ne hujskaš fanta proti sorodnikom, ne sprašujeta se več, kdaj bo sestra odšla iiz domačega gnezda,... ampak si uredita življenje tako, kot da boste ves čas živeli skup.
Baje se vse da, če se hoče. Za kakšno stvar sicer zelo dvomim, vendar pa kljub temu: če bi bila vojna in bi bili prisiljeni živet skupaj oz. bi bilo to edino varno za moje otroke, bi živela magari z vsemi 4imi starši skupaj! in bi se potrudila še pa još, da se ne bi kregali! Torej, gotovo se bi dalo - če bi imela res močno motivacijo. Jaz je v mirnih časih pač ne najdem, ti mogoče jo, če pač misliš, da je razdedinjenje res tako staršna stvar - to je stvar perspektive in prioritet.
Samo ne si rečt, da ti on ne dopušča možnosti, zato ker oni njemu ne dajo možnosti. S tem sprejmeš vlogo žrtve, ki jo boš furala naprej še celo življenje pri njih! Kaj je narobe z vlogo žrtve? To, da misli, da nima prav nobene kontrole nad svojim življnjem in je celo živeljnje nesrečna in v 99% onesreči še svoje otroke! Torej: če greš tja, se zavedaj, da si se TI SAMA to odločila, da imaš popolnoma vse možnosti, da NE GREŠ tja, če nočeš. Da ima tudi ON POPOLNOMA vse možnosti, da ne ostane doma in da je pač izbral bedaste principe: ok, res bomo nesrečni, ampak sestra pa vendarle ne bo dobila in nove hiše in še tastare bajte!
Razumem, da ga imaš tako rada, da bi to naredila zanj. Tudi jaz bi se poročila z lubijem, če bi si on to zelo zelo želel, čeprav je to sicer proti mojim principom (hvalabogu si ne želi). Ampak moraš vedet, da se za kakršnokoli življenje odločata sama, nihče vaju v to ne sili. Ja, izsiljujejo res, ampak odločitev je še vedno vajina.
srečno, pa kakorkoli se odločiš!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Tako je bilo že preden sva začela vlagati v stanovanje. Jaz sem hotela drugam, on je rekel da ne moreva-kao, v bajto bova pa povečini vlagala midva, ker starša sta že zdaj rekla, da kar sta naredila sta naredila, drugo je na nama-bajta pa je stara 30 let in je skoraj vse dotrajano. Ne vem kaj ona misli, dobila bo novo bajto, samo vselila se bo notri, midva bova končno gledano na slabšem, pa še to ji ni všeč. Jaz ne vem, kaj tast in tašča razmišljata, da jih bo ona na stara leta rihtala? Odpade to, ker že zdaj z njima ravna na nespoštljiv način, pa je skoraj bog za njiju, z nama, ki ju bova v končni fazi imela na skrbi, pa ravnata takole. 
