Gina
|
Ja, vsekakor. Ko sem se ločila, sem nekaj zahtevala od države. In sicer samo to, da ne šteje dohodkov mojega bivšega še k meni. Pa ločila sem se. Res mi je bilo strašno hudo na sodišču. Nisem vedela, da te tam obravnavajo kot kakšnega zločinca. No, vsaj mene so. Zasliševali so me do potankosti o vsem, jaz pa sem bila takrat tudi zelo občutljiva. Moji otroci so dali veliko skozi, jaz sem dala veliko skozi. Komaj smo si našli svoj mir, potem pa to sodišče.....kjer so mislili, da se zmišljujem vse skupaj, da bi se kao prikazovala za samohranilko. Jaz sem pa pregovarjala svojega bivšega par let, da naj mi vendar dovoli ločitev, ker on ne bi plačeval prav dosti, pa bi se v primeru ločitve njegova preživnina končno začela valorizirat, do tega mu pa ni bilo. No, potem smo se zmenili za nek znesek, prenizek sicer, ampak takrat sem rekla ok. Zdaj razumem sodnike. Nikomur ne zaupajo več. Ljudje mislijo, da je fajn izkoriščat državo. Ne pomislijo, da odžirajo denar tistim, ki ga res rabijo. Da s tem ponižujejo tiste, ki se resnično ločujejo in so v težkih situacijah. Ne razumejo, da so ta denar v tem primeru nekomu ukradli. Nekomu, ki nima mogoče niti za kruh. Zaradi zgoraj napisanega jaz ne morem razumeti vseh, ki sploh pomislite na to, da bi se šli nekaj, kar ni ok. Pa tudi ni mi jasno, kaj boste rekli, ko bo otrok prišel v vrtec in razlagal tam o družini, kaj ste počeli skupaj, pa oče bo hodil po otroka v vrtec, ve pa boste kao samohranilke? Pa kaj boste rekle, ko boste s tem istim očetom, ki ne živite kao z njim, imele čez par let še kakšnega otroka? Ne vem. Razmislite prosim, prav vse, ki se v to podajate, če je to vredno tistih par jurjev? Par jurjev, ki jih nekdo krvavo rabi za preživetje, ve pa ne.
|