vijolica02
|
Danes se me pa nekaj loteva, nekakšna otožnost, žalost, osamljenost,...
Več kot leto dni sem že sama s svojima sončkoma, ki sta moje življenje, moja svetla točka v življenju, ampak do danes se še nisem počutila tako, tako,... saj sploh ne znam opisat.
včasih misliš, rečeš, pa saj maš zdrava otroka, kaj še rabiš, kako si lahko osamljen-a. Ampak si, danes se to men zgodilo prvič. Otroka sta šla spat, jaz pa spet sama. Kot še nikoli prej sem si zaželela, da bi imela nekoga ob sebi, da bi se z njim pgoovarjala, gledal tv, poslušala glasbo,...
Prijateljice imam, sicer vezane, poročene, ampak lahko poklepetam z njimi, čeprav sem vedno mnenja, da mi nič ne manjka, če sem sama, brez partnerja. A resnic je drugačna, danes sem si to priznala.
V družbo ne zahajam prav dosti, tudi zaradi varstva otrok, ko bi pa lahko šla s kom na pijačo, pa najdem 1000 in 1 izgovor, da ne morem. Vedno pogosteje se zgodi, da se tut na telefon ne oglašam, da se rajši zapiram med 4 stene, po drugi strani pa si želim družbe,...
Sej ne vem, zakaj sm to sm napisala, mogoče mi bo mal lažje, da sm mal pojamrala, al pa tut ne
pa-pa
|
Natisni
za boljše počutje. 
". 
in 
