Gina
|
Meni se pa to, da ti je rekla, da si želi da si ti njena mama, ne zdi čisto noben dokaz tega, da ona svoje mame ne mara niti tega, da se tam slabo počuti. Mame ki ostanejo same, imajo zelo naporno vlogo. Predvsem so same za vse, kjer bi morala biti dva. Predvsem za naporne reči v lajfu. Mama mora hčerko včasih silit k učenju, mama je tista, ki jo uči, da je treba še kaj delat, ne le lenuharit, ker sama ne zmore vsega, mama je sama, ko ima hči izpade, pa se morata nekako zmenit, mama mora včasih najbrž hčerko pustit doma, ko ima obveznosti v službi... polno reči, ki bi jih drugače delala dva. Ko pride ta ista hči k očetu, pa je tam vse naštimano na njen prihod. Vsi ravnajo z njo lepo, nimajo nobenih obveznosti, nobenih "grdih", manj prijetnih reči za naučit jo, cel cajt imajo samo za prijetne reči namenjen. PO veliko ločenih družinah je več ali manj tako, da je mama za naporne reči, fotr pa samo za na lepše. Morda je mama tudi bolj brez denarja kot oče, saj živi sama in oče hčerki morda kaj kupi, česar ji mama ne more. Če se poleg tega ta hči dobro razume z novo "mačeho", je toliko bolj logično, da vidi bolj kot ne lepe reči tam. Nerealno, sj ne živi tam, tja gre samo na obisk za dva dni in niti pod razno nima pojma kako bi bilo, če bi res živela tam z vsemi plusi in minusi vred. Seveda je najbrž pika na i to, da mama nima sreče pri iskanju partnerja, kar je za vsako hčer obupno gledat, saj se deklice nehote istovetijo z materjo. Moja mama recimo se z mojim očetom ni razumela in mene je to tako bolelo, da sem si pri starosti 10 let, ko se je moj oče že spogledoval s svojo tajnico, s katero že leta dolgo sedaj živi, želela iz dna srca, da bi odšel z njo, se poročil in da bi jaz probala, kako je če jo imam za mamo! Danes me je sram in groza ob taki misli, saj je bila moja mami najboljši človek na svetu, ki ga ne bi zamenjala za nič, ampak nič nikoli in nikdar, ampak takrat sem bila za dodatek še tako razvajena, da nisem ločila kdaj mi je v lajfu res hudo, pa kdaj mi ni, saj mi je šlo tako dobro, da sem mislila vsakič, ko ni bilo vse po moje, da se mi taka krivica godi, da bi bilo najboljše kar umret od hudega... Ampak vzgajana sem bila tako, kot povprečen slovenski otrok te dni. POleg tega mi je bilo hudo, da ne mama ne oče nista bila srečna in sem želela, da bi se oče imel fajn, iz dna srca sem si želela, da ne bi bil ves čas tečen in nesrečen. Tale ženska pa je bila takrat relativno dobrovoljen in normalen človek. Ko sem recimo imela prijateljico in bila dostikrat pri njej, se mi je tudi njena mama zdela tolk fajn, da bi jo prec vzela za mamo - pri 10. letih namreč. Še svoji mami sem to povedala, da imam namreč najbolj grozne starše in da si želim tisto mamo. O, razvajena veličina!! Pa stavit grem, da pol staršev dandanes to sliši slej ko prej. Hočem ti reči, da pri teh letih otroci razmišljajo zamegljeno in nerealno. Tale konkretna mati, o kateri se govori je po zakonu povprečja najbrž čist fajn mama, hči pa je povprečen otrok ločenih strašev, ki se ji vsakič, ko je na obisku pri očetu godi dobro,mama pa ima povprečne težave matere samohranilke, morda pa ima oče tudi žensko, ki je bolj posesivna kot ona sama in bi si želela po svoje vzgajati to deklico, pojma nimam, ampak v povprečnem primeru je najbrž to tako. Seveda obstaja tudi možnost, da je z materjo res kaj narobe, da je otroku tam zanič.... obstaja ta možnost, vendar mi ne moremo soditi na daljavo, kaj je zdaj res, ker ne poznamo situacije bolj podrobno niti nam je ne more razložiti še druga stran ali kak nevtralen človek. Zato lahko rečem samo to, da je po zakonu povprečja še najbolj verjetno, da gre za zgoraj opisan primer ločene družine. Vem pa ne.
|