Moj otrok jeclja
Objave v medijihNi komentarjev
Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste zaradi treme kakšno besedo (ali pa del besede) ponovili ali pa ste v iskanju primerne besede v svojem pripovedovanju naredili krajši premor. V teh primerih je bil vaš govor manj tekoč kot običajno. Pri osebah, ki jecljajo, pa je takšnih situacij veliko več. Zaradi zatikanja (npr. ma-ma-mama) in podaljševanja glasov (mmmm-mama) govor jecljajočega postaja netekoč, neritmičen in neusklajen ter s tem ovira njegovo komunikacijo.

Jecljanje je najbolj znana, a ne tudi najbolj pogosta govorna motnja.
Jeclja od dva do tri odstotke otrok in okoli en odstotek odraslih.
Jecljanje je pogostejše pri dečkih.
Jecljajo (oziroma so jecljali) tudi princ Albert, Rowan Atkinson, Samuel L. Jackson, Bruce Willis,Aristotel, Ezop, Demosten, Lewis Carroll in Winston Churchill.
Jecljanje je motnja ritma, tempa in tekočnosti govora, ki nastane zaradi krajših ali daljših krčev mišic govornih in dihalnih organov (npr. ustnic, jezika, glasilk, trebušne prepone itd.). Navzven se jecljanje prepozna po večkratnem ponavljanju glasov, delov besed ali stavkov, podaljševanju glasov, premorih in različnih kombinacijah teh simptomov.
Jecljanje je zelo kompleksna govorna motnja, ki se lahko odraža tudi na ostalih področjih človekovega življenja. Čim močnejše in intenzivnejše je jecljanje, tem bolj so prisotni tudi znaki na telesnem (npr. dihalne težave, znojenje, rdečica, povečan utrip, tiki), psihološkem, (npr. izogibanje govora), čustvenem (npr. pretirana občutljivost) in socialnem (npr. izogibanje družbe) področju.
ZASILNE REŠITVE
V želji, da bi se jecljavec izognil napetosti ali jo ublažil ter izboljšal govor, uporablja različne »zasilne« rešitve, npr. spreminja vrstni red besed v stavku, v govor vstavlja različne besede, uporablja krajše stavke ali pa se napetosti poskuša znebiti z določenimi gibi telesa (npr. z zmigovanjem z rameni) ipd. Pravzaprav jecljanje sestavlja vse, kar oseba, ki jeclja, dela, čuti in doživlja.
Ker si želijo govora, a se mu hkrati izogibajo, se jecljavci pogosto vrtijo v začaranem krogu. Intenzivnost jecljanja je odvisna od dane govorne situacije in sogovornika. Lahko se zgodi, da otrok mnogo bolj tekoče govori na primer pri logopedu kot v šoli, ali pa da kljub hudemu jecljanju nikoli ne jeclja pri petju.

VZROKI JECLJANJA
Čeprav o vzrokih jecljanja obstajajo različne teorije, natančnega vzroka še ne poznamo. Pri različnih ljudeh povzročijo jecljanje različni predispozicijski in vzpodbujevalni faktorji ter kombinacije le-teh. Predispozicijski vzroki, ki delujejo kot »ugodna tla za razvoj jecljanja«, so na primer slabša motorična gibljivost, splošno slabo zdravstveno stanje otroka, motorična nespretnost, pomanjkanje cerebralne kontrole nad govornimi funkcijami, hitrost razvoja govora, genetski dejavniki, nezrel živčni sistem, stres itd. Predispozicijski vzroki ustvarijo nagnjenost k jecljanju, ki se »sproži« ob ustreznih vzpodbujevalnih dejavnikih (npr. psihična travma, šok, povečan stres, dolgotrajna bolezen itd.).
Starši pogosto mislijo, da otrok začne jecljati nenadoma zaradi tega, ker se je na primer prestrašil, ali pa se je jecljanje razvilo brez posebnega vzroka. Jecljanje je zelo kompleksna govorna motnja, ki se ne pojavi kar iznenada. Prav tako pa ni nujno, da starši vzpodbujevalne dejavnike prepoznajo – lahko gre tudi za nekaj, kar vidi le otrok, mogoče se česa ustraši in si to na neki način zapomni.

NAJPOGOSTEJŠE JE RAZVOJNO JECLJANJE
Razvojno jecljanje je najpogostejša oblika jecljanja; razvije se v obdobju med poldrugim oziroma drugim in petim letom starosti.
Zatikanje, ki se pojavlja v tem obdobju, je pogosto posledica intenzivnega razvoja mišljenja, ki v tem času prehiteva otrokove govornomotorične sposobnosti. Otrokove misli prehitevajo njegovo govornomotorično spretnost, pogosto se otrok v govoru ustavi, ko na primer išče »pravo besedo« ali pa bi rad povedal kaj na hitro.
V tej starosti otrok pridobiva nove besede, se še uri v govornomotorični natančnosti in v izražanju svojih misli. Vsa njegova jezikovna dejavnost je prepletena s čustvenim vznemirjenjem.
Razvojno jecljanje še ni jecljanje v pravem pomenu besede, saj se otrok svojih zatikov ali težav ne zaveda, prav tako ni prisotna mišična napetost. Pri razvojnem jecljanju so pogosta ponavljanja besed ali dela stavka (npr. moja, moja žoga), manjša preoblikovanja v stavku (npr. ona je odletela – moja žoga je odletela), premori z vmesnimi besedami (npr. daj mi, mojo, oh – žogo) in manjši premori v stavku (npr. rad bi svojo (premor) žogo). Redkeje otrok ponavlja zlog (npr. da-daj mi žogo). Zatikanja so pogostejša, ko je otrok utrujen, vznemirjen ali razigran.

KAKO REAGIRATI?
Zaradi zorenja različnih funkcij se otrokov govor s časom osvobodi zatikanja. Razvojno jecljanje je prehodno in s časom popolnoma izzveni.
Seveda pa se moramo pri tem držati nekaterih pravil:

Otrokovemu govoru ne namenjajmo preveč pozornosti.
Ne popravljajmo njegovega govora in ne zahtevajmo, da popravi napake ali celo ponavlja za nami. Ne priganjajmo ga in ne bodimo nestrpni. Počakajmo, da otrok svojo misel dokonča. Poslušajmo, kaj otrok govori, in ne, kako govori. Naše – sicer naravne – reakcije bi otroka spravile v zadrego in ga obremenile, saj bi začel razmišljati, kaj je z njegovim govorom narobe. Opozorimo tudi vse, ki se z otrokom tako ali drugače srečujejo, da se držijo tega pravila.
Bodimo otroku dober govorni vzor.
Govor malce upočasnimo (a ne preveč) in uporabljajmo krajše, preproste stavke. Otroku ne postavljajmo preveč širokih vprašanj. Pod vtisom različnih dogodkov in v želji, da bi nam povedal čim več, se tako namreč povečuje možnost, da bo jecljanja več.
Poskrbimo za otroku prijetno družinsko ozračje.
Družinsko ozračje naj bo prijetno, brez razburjenja ali celo prepirov, tako da se bo otrok počutil varnega. Poskrbimo, da bo družinsko življenje potekalo po ustaljenem ritmu. Ne dovolimo, da bi otrok po televiziji gledal preveč razburljive filme. Poskrbimo, da bo primerno jedel in spal (po možnosti naj hodi spat ob isti uri). Zagotovimo mu čustveno oporo. Vzemimo si čas samo za otroka in skupaj z njim ustvarjajmo (spodbujajmo tudi aktivnosti, ki ne zahtevajo govora, npr. risanje, sestavljanje kock).
Pripravimo otroka na vznemirljive nevsakdanje dogodke (npr. rojstni dnevi, obisk restavracije itd.).
Takšni dogodki so polni vznemirjenja, ki ne ustreza običajni dnevni rutini, zato je dobro, da otroka pripravimo na to, kaj se bo dogajalo, kam gremo itd.
Vključimo v otrokovo življenje več glasbe.
Če nas otrokov govor skrbi ali jecljanje traja že dalj časa, se obrnimo na logopeda.
Pomoč logopeda poiščemo tudi, če opazimo, da se število ponovitev poveča (npr. prej je govoril ma-mamica, zdaj pa ma-ma-ma-mamica), ali če otrok začne ponavljati vedno krajše elemente (npr. če je najprej govoril mamica-mamica; potem ma-ma-mamica; zdaj pa m-m-m-mamica ali celo mmmmamica) in če nenehno spreminja višino glasu, če se pojavi napetost mišic obraza, lovi sapo ali zaradi krča govora ne more nadaljevati, zavestno želi obvladovati mišice obraza, ustnic in jezika ali se nakremži vsakič, ko zajeclja, ter se začne zavedati svojih težav in se govora začne izogibati.
Pomoč logopeda poiščimo tudi, če ima otrok poleg jecljanja še druge govorno-jezikovne težave (npr. nekaterih glasov ne izgovarja pravilno) ali če se jecljanje pri otroku, ki je že prenehal jecljati, ponovno pojavi. Logopedova pomoč bo potrebna tudi, če je otrok šolar ali najstnik, saj obstaja večja verjetnost, da se svoje motnje zaveda.
Ker je jecljanje zelo kompleksna motnja, logoped tesno sodeluje z drugimi strokovnjaki (npr. psihologom, zdravnikom). V Sloveniji obstajajo tudi logopedi, ki se ukvarjajo le z jecljanjem (najdete jih na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani in na Centru za sluh in govor v Mariboru).
Za jecljanje ni čarobnega zdravila – obstajajo pa terapije, ki ga pomagajo obvladovati, tako da ne preprečuje več normalne komunikacije…

Piše: Petra Tomc Šavora, prof. def., logopedinja

IZVIRNO SPOROČILO: diva 4

Točno tak je bilo pri naši Ani. Ko začne , ga poglej v očke in mureči naj se umiri in počasi pove .Boš videla , da bo bolje.Bo pa čez čas minilo.

IZVIRNO SPOROČILO: mika

IZVIRNO SPOROČILO: diva 4

Točno tak je bilo pri naši Ani. Ko začne , ga poglej v očke in mureči naj se umiri in počasi pove .Boš videla , da bo bolje.Bo pa čez čas minilo.

niti slučajno, ker se bo začel zavedat, da jeclja.

Naša je tudi v tem obdobju začela jecljat in se mi je srce trgalo, da sem se večkrat razjokala Je pa izzvenelo po mescu-dveh mesecih. Dala sem ji čas da pove in je nisem na noben način opozarjala. Kot da ni nič.  nam je ped. rekla, da jeziček prehiteva misli.

vsem ki so bili v stiku z njo, sem naročila,da je ne smejo popravljati, posebej eni teti. In kaj je ta naredila? Ko sem bila v kopalnici, pupa pa s teto, sem šlišala kako jo krega...ja pa kak ti to govoriš. A ne boš lepo govorila?  Ne rabim pisat kaj je pol sledilo z moje strani.