Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Mič II
IZVIRNO SPOROČILO: Ankica
Sam, a veš, Mič, pri večini teh 55-letnic ne gre za lenobo.
Pri večini gre za iztrošenost, pregorenost, pasivnsotjo, obupanostjo nad sistemom. Ko se en čas ukvarjaš s takimi ekstremnimi primeri, kot jih dobijo na CSD-ju, pa dejansko ne moreš narediti nekih hudih sprememb, potem to vzačne vplivat nate in na tvojo psiho. Počutiš se nemočen in nekoristen.
Evo, tega ne razumem. Od cesa so iztrosene? Od nedela in obupanosti? In kdaj je cas, da clovek rece, zdajk sem obupan, bom samo se cakal penzijo in se zjutraj stemplal?
In v osnovi ne razumem ljudi, ki se odlocijo za delo z ljudmi, za delo v tezavnih situacijah in potem obupajo? Saj v osnovi ves, da je to dolgotrajno delo, z veliko vztrajnosti, potrpezljivosti in z rezultati, ki niso vedno v okviru pricakovanih? Ne razumem niti tega, da si po toliko letih izkusenj reces, obupal sem, nic ne morem storiti. Ker ce se delal, spoznas, da se vedno DA nekaj spremeniti (ne vse). In zato verjamem, da je kar nekaj lenih birokratov, ki samo cakajo penzijo.
Ne vem. Mogoče sem preveč naivna in preveč skušam ljudi razumeti. V idealnem svetu bi vsak izbral tisto službo, ki bi jo bil zmožen izvajat maksimalno profesionalno. In bi službo zamenjal, ko bi čutil, da tega ne zmore več. Ampak tako je v idealnem svetu. V realnem pa vse prej kot tako, očitno.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ko moj otrok na igrišču pade jaz ne takoj letim, madona se bo že sam pobral, ampak se vedno najde 15 ljudi, ki ga morajo pobrat in že slišim komentarje, ja, kakšna mama, otrok ji pade on pa nič 
Se strinjam popolnoma, vendar je vseeno zanimivo videti tisti zmagoslavni pogled v malih očkah, ki ti pove: "vidiš, nič se mi ni zgodilo", ko se nič ne zgodi in je mačka ne opraska in si ne priškrne prstkov v predal... Najini babi to že obvladata... 
najraje bi vas pretepla 
. 
