Lidy
|
Sama imam malo slabo vest ampak v drugi smeri.
Prvega sem se zelo veselila, da me je bilo prav strah, da bo u iber razvajen. Ko se je rodil pa se je v meni nekaj spremenilo in nisem se mogla privaditi, da je moj, da sem njegova mama, nekako mi je bil "odveč"  , jezna sem bila, ker nisva imela z možem več časa zase... Tudi mali se je zato bolj navezal na moža. Po enem letu intenzivnega dela na sebi (jaz trapa brez strokovne pomoči) sem začela prihajat v tisto prvo faza otrokovega rojstva. Na žalost mi je zaradi tega zelo žal, ker sem marsikaj zamudila. Kasneje mi je tudi potegnilo, da sem imela poporodno depresijo in vložila sem veliko svoje energije, da sem se sama zbezala iz nje.
Zato vam svetujem, če boste kot v mojem primeru, v dvomih poiščite strokovno pomoč, pa če ne drugače vsaj za pogovor.
Drugega otročka se zelo veselim in komaj čakam, da se rodi, da tudi sama občutim pravo veselje in euforijo ob njegovem rojstvu. Vsaj zdi se mi, da bo sedaj drugače, da ne bo depresije (močno upoam). Hudo mi je samo zato, da imam občutek, da prvemu otroku s tem delam nekako krivico. Ne, da ga bom imela rada manj ampak, da sva bila oba nekako oropana prvega leta njegovega rojstva, uživanja in spoznavanje.
Še en nasvet: ne skrivajte občutkov v sebi, pogovarjajte se o tem s partnerjem, če bi moj vedel, kaj vse preživljam, ko sem sama z malim doma bi mi lahko veliko pomagal. Mene je bilo pa kot mamo sram, da sem zatajila in šele pred kratkim je to zvedel, ko sem mu povedala kakšne občutke imam sedaj in kaj se je takrat dejansko dogajalo.
Ne govorim veliko o tem ampak vsakič, ko pomislim me zelo boli krivica, ki jo čutim do prvega otroka. Upam, da nobena ne doživi tega strahu, ki ga opisujete ob ponovnem rojstvu in da je to samo varovalka, ki nas opozarja na kaj moramo biti previdne in da naj ne delamo razlik med svojimi otroci.
Moja varovalka je očitno prvič zatajila 
|
Natisni
sem bila v šok, ker nisem pričakovala kaj takega. 
, ker sem bolj ali manj tako omejena. 
