Poka
|
Imeli smo eno pudlico, ki nama jo je z bratom podaril en družinski prijatelj, ker niso mogli skrbet za njo, ker je pač bil veliko odsoten. No ta pudlica je pri njih bila stalno sama na ulici, že ko je bila mladiček in je bila zato ful navajena ljudi in tudi zelo scartana in prijazna. Vedno je pa iskala pozornost, ker ji je zgleda to manjkalo. Nihče je ni vzgajal, mi smo dobili eno leto staro, pa ni nikoli potrebovala povodca za na sprehod, vedno ti je sledila pri nogi, avtom se je znala izogibat, ubogala je pa čist vse. Razumela je čist vse. Ker smo mi živeli v bloku, sta jo v bistvu pazila star ata in stara mama in na starega ata se je ful navezala.
Ko je šel stari ata v bolnico, je bila vedno žalstna in ga je čakala pri vratih. Potem se je enkrat zgodilo, da je šel stari ata v bolnico in smo vedeli, da ga ne bo nazaj. Psička je bila zelo žalostna, zdravstveno stanje se ji je zelo poslabšalo in z nikomer več ni hotela na sprehod - pa je prej šla z vsakim. Kot da bi jo bilo strah. Mogoče je čakala, da bi prišel ali pa je celo vedela. Ful se mi je smilila, ker je tako zbolela na mehurju, da je potem imela res neprijeten vonj in ker se je vedno bila navajena k vsakemu stiskat, so se je potem vsi izogibali. Zato jo je stara mama dala uspavat, ker tudi sama, pa še oslepela, ni mogla skrbet za njo. Staremu atu nismo povedali, je pa umrl kmalu za njo. Zelo jo pogrešam, oba...  Še zdaj mi gre včasih kar na jok, pa čist po pravic povedan, pudlji nikoli niso bili moji priljubljeni psi (stari ata pa je pravzaprav v krvnem sorodstvu samo z mojim polbratom), ker imam raje večje pasme. In še vedno čakam in se mi zdi, da bo zalajala, s tistim laježem, ki ti da vedet, da te pozna in da je vesela, ko pozvonim na vratih... Pravzaprav je zdaj stara mama v domu - si ful želim it pogledat v hišo, ki zdaj sameva, ampak ne upam, ker se mi zdi, da je tam preveč spominov in bi mi verjetno šlo na jok....
Imeli smo še Zuma, škotskega ovčarja, ki je bil tudi super pes, ki me je varoval celo otroštvo in je imel zelo rad otroke. Ko sem enkrat zbolela in me je mama peljala v zdravstveni dom, je takrat na žalost umrl en fantek, ker se je zadušil v posteljici. Pes je prišel v zdravstveni dom in naju je panično iskal po stavbi, ker je ne vem, ali je čutil, da je nekaj narobe ali je mogoče mislil da z mano. Drugače je bil zelo vzgojen pes in to je bilo res čudno... Enkrat pa je čez kuhinjo vdrl v vrtec, hotel je do mene, kuharice so imela tam surovo meso, ki se ga pes ni niti dotaknil. Hotel je samo prit do mene. Ne vem, kaj je bilo takrat - ampak definitivno - tole o Lassie, ne vem če ni kaj resničnega  Sploh ker je sosedov škotski ovčas rešil svojemu gospodarju življenje, bil je zaprt v ograji in je panično lajal, ko pa so ga izpustili je tekel do gospodarja, ki ga je zgleda v snegu zadela kap in so ga potem rešili.
Tako da, naj se imejo lepo med angelčki, ti naši junaki...   
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, ker so res pravi prijatelji. 
