roberta
|
čim manj se obremenuj, ker je to povsem normalno, kot je povsem prav in normalno, da se potolaži le pri starših oz. res najbližjih osebah. to samo pove, da je otrok zdrav otrok, ki ve, kdo je domač in kdo ni in do koga je lahko takoj v prijateljskem odnosu in s kom ne ter mora biti zato previden. bi pa imela eno pripombo, če ne boš preveč huda. ne silit otroka, da "da ljudem, jim pokaže, kaj vse zna, celo kaj pove..." otrok ni klovn ali naša lutka za razkazovanje, pač pa samostojna oseba, ki naj se tako z njo tudi ravna, pa čerpav je star šele 13-mesecev. sam od sebe to gotovo ne bi delal (vsaj glede na to, kako si ga opisala), lahko pa to dela zato, da ustreže vama, ker imajo otroci pač neskočno radi svoje starše in so pripravljeni za njih narediti vse. in zato verjemi, zoprno mu je in neprijetno in občutek ima, da ga starša silita v stvari, ki mu niso všeč. tega pa verjetno ne želiš, kajne? sploh glede na to, da naj bi to počel zavoljo "drugih ne zares pomembnih" oseb. zdaj pa imaš na voljo dve možnosti: 1. ali poslušaš otroka in mu pustiš, da če se tako počiti, da se skrije za tvojimi nogami, obrne obraz proč, itd. (dokler sam ne izbere drugače) in mu s tem, daš priznanje za njegove občutke in mu pustiš, da si sam izbere trenutek približanja drugim. 2. ali pa poslušaš "vse ostale", ki se čudijo in sprašujejo, kaj je narobe s tem otrokom, da jim ne plane, popolnim neznancem ali morda tudi znancem, v objem. ker oni so pa "tako fajn", "pa tako radi imajo otroke", "pa sosedov otrok jih pa vedno objame in da tri lupčke" itd. jaz bi gotovo izbrala otroka pred drugimi. ko je do tega prišlo pri nas, sem otroka vedno pustila, da se je obrnil proč, se skril za menoj, da se ni pustil stiskat, vzemat v naročje, da ni pustil, da se mu daje lupčke oz. se njega ni sililo v kaj takega, skratka, če se tako počuti, naj tako naredi. če jo kdo kaj čudno gledal, sem na primer rekla: "to je povsem normalno za otroka. saj tudi meni ne bi bilo prijetno peti pesmico ali dati roko nekomu, ki ga ne poznam". in tu je bila debata zaključena. če je bilo treba, da na primer še kar niso dali mir, sem pa otroka v naročje vzela in ga dobesedno obrnila proč od njih. da so tudi od mene dobili signal: oprosti, nič ne bo. otrok ni za in če on ni za, tudi jaz nisem. glede straha, kdaj mine. enim prej, drugim kasneje. a mislim, da se strah in trema pred neznanimi ljudmi kar nekoliko univerzalna. tudi v starejši dobi. a ti nisi živčna, ko spoznavaš tuje, nove ljudi? jaz sem. je pa res, da starejši kot smo, bolj smo vešči komunikacije in ravnanja z ljudmi. od otroka pa tega ne moremo pričakovati. mojega otroka zaradi tega nisem niti dodatno, niti manj izpostvaljala stikom, ampak je bil v stiku z drugimi toliko kot bi bil sicer. sem mu pa kot sem že rekla, pustila, da je stike doživaljaj kot je želel. običajno pa se je izkazalo tako, da kjer so ga že v osnovi pustili "pri miru", se je razigral že po 5 minutah in se smejal, bil sproščen, je sam iskal stike s tam navzočimi, itd. če pa so nenehno "bezali" vanj (ga klicali po imenu, čeprav mu ni bilo do tega, da se gleda z njimi, ga hotli loviti (seveda sem te poskuse ustavila!) ali na drug način na vsak način hoteli dobiti njegovo pozornost, potem je otrok ostal v mojem naročju cel čas tistega srečanja, z obrazom v mojem telesu in telesno mimiko, ki je spročala: mene ni. prosim, pustite me pri miru. skratka: zavaruj otroka pred temi vsiljivci in pusti mu občutke in dejanja, ki jih želi sam
|