ronja
|
Ko enkrat 20 let usmerjaš otrokovo življenje se je zelo teško sprijazniti, da ima tvoj otrok ko odraste svoje življenje in svoje želje, ki pa niso nujno povezane z tvojimi.
Po moje je pa ravno tu problem! Starši ne smejo 20 let usmerjati otrokovega življenja! Otrok ima svoje želje in življenje že prej, samo ne more še od začetka o vsem sam odločat. Ampak postopoma bi mu morali starši pustit vedno več odločanja in seveda tudi upoštevat njegove želje. Sicer je lahko verjetno res šok. MOji starši pri mojih 20ih vsekakor niso usmerjali mojega življenja - če bi mi kaj takega padlo na pamet, bi me hitro postavili na realna tla, da sem že dovolj stara, da se sema odločam, da ni panike, če se zmotim, ampak da je zdaj to pač moja odgovornost.
potem, koliko mi moj sin pomeni neverjamem, da bom z lahkoto gledala drugo žensko kako bo tedaj ona usmerjala njegovo življenje.
če ti tvoj sin res iskreno veliko pomeni, on sam s svojimi željami in svojim življenjem, potem boš z lahkoto gledala drugo žensko v njegovem življenju,ker boš videla, da je srečen. Če ti pa pomeni to, da "imaš nekoga", potem pa ti bo strašno težko. Ker potem ti bo ona tega nekoga "vzela". Ampak imet rad in imeti ni niti pod razno isto!
kepica, po moje imaš dve možnosti: če imaš taščo zelo rada in veš, da je sicer zrela oseba in imaš ti jajca, potem lahko greš direkt do nje in ji poveš, da jo imaš rada, da jo ima tudi sin rad (itak), ampak da sta se odločila, da gresta drugam živet, ni pa to nastalo samo na tvojem zeljniku. Da te boli, da te ignorira, ker jo imaš rada. Lahko pomaga, ampak moraš imet za to res jajca. Jaz si ne bi upala, priznam .
Druga možnost je, da prepustiš "dirty work" svojemu možeku, to naredim jaz pri kakršnikoli bedariji s taščo. nikoli se ne kregam z njo, vedno sem vljudna in prijazna, povem svoje mnenje, ampak zelo nežno in če se le da po ovinkih, kadar gre za nekaj, v kar je tudi ona vpletena. Vsake zahteve ipd. pa naj ji kar sine obrazloži, kaj se bom jaz s tem matrala . Trenutno nimamo nobenih problemov, ni bilo pa vedno tako in zdaj se mi zdi ok, da sem takrat njemu prepustila pobudo. Ti se pa med tem obnašaj normalno, kot da se ni nič zgodilo. Skratka nekako tako, kot je predlagala marogica.
Pri nas ni bilo tako hudo, sploh tašča ni bila nič proti meni, samo hotela je imet najine otroke - ona, ne midva. In jaz nekaj časa nisem hodila tja, ker mi je bilo hudo - bila sem zelo razočarana in sem morala to prebolet. Nisem je pa hotela prikrajšat za vnučko in sina in zato sem naredila tak, da sta bila onadva tam medtem, ko sem jaz plavala (živijo blizu), potem pa sta me prišla iskat in smo šli domov. in ko sem enkrat po dolgem času prišla še jaz, sta me bila oba, tast in tašča, zelo vesela. Res pa je, da je bilo malo drugače, ker me ni nikoli ignorirala ali kaj podobnega, v tvojem primeru je boljši marogičin nasvet, da nihče od vaju ne hodi, če se ne mislijo zmenit. Ampak verjetno imata tudi tvojadva rada tebe...
Mora pa on vedet, da ti je hudo in te mora probat vsaj malo zaščitit, sicer se ti počutiš nesigurno pri njem (kar precej dobro nakazuje tudi dejstvo, da delaš dve službi "za vsak slučaj" - namesto, da bi se popoldne skup cartala, imaš rajši sigurnost, ker nisi prepričana, da si ne bo možek premislil...Te razumem, ampak mislim, da bi bilo dobro tale odnos prenest na naslednjo stopnjo, predno se odločita za otroka)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
To je zelo pomemben korak za vaju, predvsem v dobrem smislu
,ampak jaz jo pač ignoriram,pozdravim,se pogovarjam z njo,ko pa začne nakladati pa se naredim gluho in si mislim svoje.
