Poka
|
IZVIRNO SPOROČILO: Nalina
To je "problem" našega šolskega sistema. Žal, eden izmed mnogih. OSebno se mi zdi živa katastrofa, da so 6. letni otroci v šoli, da morajo delati domače naloge itd. Se spomnite kako je bilo v naših časih? Dejansko smo se cele popoldneve igrali! V naših državnih šolah drugega kot otroka spodbuditi ne morete/mo, ker je sistem naravnan tako, da je otrokom izjemno težko, če kaj zamudijo. Tempo pa je izjemen.
Sicer pa ni nič čudnega, če so otroci zasanjani. Jaz lahko govorim za waldorfsko pedagogiko (no tudi za to splošno), da o takih otrocih govorimo, da so še speči. Lani sem imela v razredu deklico, ki je dejansko odplavala v svoj svet. Nič ni pomagalo. Lahko si ji povedal stokrat pa ni nič pomagalo. Seveda ni! Če se pa otroci do 7. leta učijo samo s posnemanjem (čeprav se nam kdaj morda zdi, da ni tako). Na koncu sem opazila, da je mala točno vedela kaj bi mogla delati v danem trenutku (recimo poslušati navodila) pa je raje risala. In da z besedami nisem mogla do nje. Se je pa zbudila, če sem jo nekaj sekund samo opazovala. Potem je dvignila pogled in se le nasmejala in dejansko pospravila stvari in poslušala. Za take otroke bi potrebovali učitelji več časa, a ga v javnih šolah žal ni.
Morda še en podatek ... za take otroke (a ne pred 7. letom) je dobro, če veliko hodijo. Naj hodijo bosi po kamenčkih na morju, doma le v nogavičkah, se igrajo z zemljo, z blatom, naj delajo stvari, ki prizemljujejo. Pri njih se izogibamo rolarjem, kotalkam, rolkam in drugim stvarem, ki jih dvigujejo od tal. Običajno so to tudi otroci, ki ne morejo sedeti na mestu, z obema nogama na tleh. Kar pa je tudi en izmed kriterijev za vpis v šolo.
Evo, o tem smo se ravno včeraj pogovarjali... Delam v šoli in ena kolegica je jamrala, kako je eden od otrok v 1. razredu noret, ker mora sedet in reševat učne liste - in besede, ki jih je uporabil... uh... Ampak sem rekla, da ga razumem, ker bi jaz odreagirala enako, v njegovih letih, če bi me v nekaj silili. In tudi, kolikor se spomnim, sem. V mali šoli je bilo tako, da smo se ves čas igrali, imeli smo pa občasno, enkrat na teden se mi zdi, zvezke, v ketere smo delali grafomotorične vaje. Spomnim se samo tega, da je bil moj zvezek obupen in sem se lahko trudila na vso moč - črte niso bile ravne. Katastrofa. V šoli sem potem imela najlepše zvezke - še sedaj jih ima ena ravnateljica. Sem pa znala brat pri 3, pisat pri 4 - ampak bilo je tako - črke so bile prave, če je zmanjkalo prostora je bilo pa malo na okoli napisano. Čeprav sem v bistvu vse znala, sem v mali šoli, če se meni ni zdelo - počečkala cel list, ko se meni ni dalo risat na zahtevo... In sem bila takoj označena, da imam neke "učne težave" - sem pa kasneje bila čisto nasprotje in sem dobila Zoisovo štipendijo. Zdaj opažam, da je v šoli veliko nadarjenih otrok - veliko jih zna pisat že zelo zgodaj, pri 4 letih, to je danes že čist običajno. V šoli imajo pa težave - po moejm imajo že vsega kmalu poln kufer...
|
Natisni
Prave rešitve nimam, ker sem ugotovila, da če ga stvar zanima, potem sam od sebe pospeši, če ga ne, pa ne naredi nič kaj konkretnega, četudi sedim zraven njega in malo manj kot jaz držim svinčnik v roki. Tako, da pač guramo iz dneva v dan. Vmes malo težim, malo se skregava, malo on popusti, malo pospeši, da prej neham težit - skratka, toliko, da je stvar pač narejena. Še najbolj pali to, da mu povem, da če bo tako dolgo mečkal, mu bo zmanjkalo časa za vse ostalo, kar rad počne.
. 
. Jočemo, se deremo, smejimo, sanjamo, gledamo skozi okno,.... Vse, samo delamo ne?! In potem mi tovarišica reče: saj vem, da ni vzgojno, pa vseeno, obljubite ji kakšno nagrado, če bo sodelovala. Haloooo?!
Kaj pa naj ji obljubim, da bo njo na tem svetu zanimalo in da ji ne bo vseeno, za cel svet in za njo samo
.
pa da ne bo kdo misli, da ga teroriziram s pospravljanjem, ma vsaj da ni vedno štala.
