Anonimen
|
Dons se mi piše, pa če se vam da berite, če pa ne pa tudi prav.
Sama sebe smatram za dobro voznico. (Verjamem, da bodo moški radi oporekali, če se bo kakšen našel).
Zjutraj se vsedem v avto. Se pripnem, prižgem luči. Se zapeljem po vasi 30 km/h, ker vem, koliko je otrok, mačk in psov. Priznam, po neznanih vaseh tudi jaz peljem malo hitreje. Pridem do križišča in zavijam na cesto izven naselja. Evo, pred mano spet trije avtomobili, maximalna hitrost 60 km/h. Naj ponovim - izven naselja!
Jih prehitim, ker me živcirajo. Peljem dalje, skozi vas dobrih 50, več ali manj po omejitvah kot vedno.
Pridem do semaforja. Pred mano v avtu ata z debelimi očali in klobukom. Že vem, koliko časa bomo speljevali. oh, ni mu crknil ampak seveda naslednjih vsaj 50 metrov ne bo pospeišil nad 30, po naselju pa vozi največ 40. Pridemo spet izven naselja, ga prehitim, ker bom drugače eno uro rabila, da pridem v službo.
Pridem do KROžišča. Seveda, že davno bi vsi lahko peljali ampak tisti ta prvi kar stoji in se odloča.... Še malo, pa bom na vrsti. Tisti pred mano seveda zelo pametno vklopi desni smernik za vklop v krožišče. Kot da bi lahko zavil kam drugam?!!!
Ko zapušča krožiče ga seveda ne vklopi.
No, tokrat se mi vsaj ni zgodilo, da bi kdo v krožišču počakal tistega, ki se sploh še ni vklopil. Kar naj povem, se mi je že nakajkrat zgodilo!
Peljem dalje, sem pri semaforju, tokrat brez težav. Čudež. Pripeljem do naslednjega semaforja, zavijam levo. V semaforju že gori oranžna luč toda prižge se puščica za nas ki zavijamo levo. Seveda tisti pred mano sploh ne ve zakaj, mogoče je pa za kolesarje?!!?
Torej čakam pri rdeči in upam, da mi bo pri naslednji uspelo zaviti. Ja, peljem dalje, zavijam desno. Peljem počasi, zraven je trgovino. Neka mama me že od daleč vidi, seveda ne levo ne desno daleč nikogar ampak ona gre čez cesto. Prav, naj gre. Dam nogo z gasa, da mi ne bo treba ravno ustavit ampak ne, ona je šla očitno na sprehod čez prehod. Ker jaz imam sigurno več časa, kot ona, ki je že v pokoju!
Počakam in peljem naprej. pridem do križišča brez semaforja, grem levo. Tisti pred mano seveda sploh ne ve, zakaj je postavljeno ogledalo na drugi strani ceste.
Trikrat spelje, si premisli, da je na koncu že toliko na cesti, da ga drugi morajo počakati.
Še malo, pa bom tam. Komaj čakam na parkiranje!
Grem na bližnje parkirišče. Ni šans. Grem na večjega. Ha, optimistka.Tisti za mano je seveda imel srečo , ko je ravno nekdo zapeljal iz parkirnega prostora.
Grem na tretje parkirišđče in ob bloke.... nič, seveda!
Po 25 minutah vozikanja po celem mestu končno najdem parkirišče in v rikverc parkiram mojega zlatega nissana. Še popravila sem ga, da je bil čisto ob sosednjem avtu, da bo lahko še kdo parkiral.
zaklenm in grem proti službi. Nekaj zaslišim. Neka ženska me kliče! Z jugotom stoji ob mojem avtu ion se dere naj g vsaj tako dam, da bo lahko še kdo parkiral. Tam pa vsaj za kombi prostora, ona pa z Yugom. Kaj ji morem pomagat, če ne zna parkirat.
Zamomljam si nekaj kletvic in grem dalje.
Zdaj sem pa res že živčna.
Vsak dan.... za 3 km do službe rabim 45 minut!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
