Gina
|
Moja prva dva sta razlike 2leti in 4 mesece. Sem hotela tako, ker sem imela 6 let mlajšega brata in je bilo kot ne bi bila brat in sestra, ampak tujca. Nič nisva imela skupnega, še danes ne. No, bilo je groooooozno naporno prvi 2 leti (računaj, da enega hraniš, drugemu menjaš plenice, se ravno usedeš bi prvi pil, pa drugi tuli, ker je padel, pa bi prvi spet nekaj, pa je drugi pokakan, pa prvega preoblačiš, medtem drugi zleze v omaro, pa prvi riše, drugi mu puli barvico....nimaš se časa ne usesti ne naspati, zato si siten in tudi odnos s partnerjem močno trpi!), potem 2 leti še kar naporno, potem pa super. Danes se imata rada, pa se tudi prepirata, oboje. Ampak nekako rasteta in se razvijata skupaj, sta en drugemu v pomoč in razvoj poteka vzporedno. Ni treba samo enega nekaj učit, ampak lahko vse narediš naenkrat. Tretji otrok je 6, oz. 8 let mlajši. Je naš scrkljanček in mislim, da ima to spet svoje prednosti in pomanjkljivosti. Vsi imamo več časa zanj, pa on ima več družbe, po drugi strani pa mu večja dva nista več vrstnika. Ni pa niti slučajno tako naporno (čeprav imam zdaj 3 otroke za porihtat), kot je bilo, ko sta bila prva dva čisto majhna.
|