Gina
|
Najbrž se ne znajde. Pomagat mu je treba. Veliko je odvisno od karakterja. Način pomoči mislim. Jaz ponavadi take otroke sama potegnem v neko dejavnost - recimo da mi morajo kaj pomagat (deliti prtičke, odnesti zvezke otrokom, pobrisati tablo...), potem jih vklučim z nekom, da se gresta skupaj igrat, ali takega otroka presedem k nekomu, za katerega sumim, da bi se lahko dobro razumela. Velikokrat ga pokličem, da kaj na glas pove, razloži. Kadar ga prime, da bi špilal klovna, ga pokličem k sebi in ga posadim v naročje, ter objamem, ponavadi neha. Kasneje mu povem,da če ga bo prijelo, da bi postal nervozen (takrat igra norčka, če bo čutil potrebo, da se vsi z njim ukvarjajo) naj se prec pride k meni stisnit in pocrkljat. Pomeniva se tudi, kaj bo storil, kadar ga kdo ne bo hotel v igro, predvsem pa se zmeniva, da mi bo povedal, kadar bo v težavah ali ga bo kakšna skupin izločala iz igre. Ponavadi se pomeniva tudi to, kaj bi lahko storil namesto da špila klovna v tistem trenutku namesto tega. Hkrati pa vztrajam, da otroku ne dovolim, da spravi ves razred iz tira, da zruši motivacijo, ter ga že preventivno dam sedet k meni ali se pred glavnim delom igramo igrice, ki spodbudijo pri otrocih, ki res radi govorijo ali se izpostavaljajo in želijo pozornost, dovolj le tega že na začetku, da so njihove potrebe zadovoljene vsaj za nekaj časa. Če ap kljub vsemu nič ne zaleže, mora učinkovati pa tudi moja avtoriteta: Pepčkov nimamo. Ni debate, ni dopuščeno.
V bistvu je treba reagirati takoj, na mestu, ne potem kasneje doma. doma lahko edino rečeš, če se ti zlaže: Tole pa ne bo držalo, prosim da mi poveš zdaj po pravici. In vztrajaš.
|
Natisni
