timika
|
Ja, vedela!!!
Je po moje veliko odvisno od tega, kako izgrajena osebnost prideš v vezo, kakšne izkušnje imaš od prej, kaj ti je pomembno pri človeku,...marsikaj.
No, pri nama je bilo tako, da sem jaz po skoraj devetletni vezi - ki ji pravzaparv ni na zunaj nič manjkalo, v bistvu pa ni bilo najpomembnejšega, prave ljubezni, bila sva samo še cimra in dobra prijatelja -lepo osem mesecev uživala samsko življenje, se ravno navadila na to, da sem "on my own", kar se je po tolikem času kar težko, spoznala precej zelo Ok fantov, ampak pri nikomer od teh me ni vrglo kot se mi je zdelo oz. kot sem si želela, da bi me.
Pa pride en dogodek, spoznam mojega P, po čemer se cel mesec nisva imela možnosti videt. Ampak kot magnet naju je vleklo skupaj - začeli so laufati maili - zaupala sva si stvari kot jih ne bi nikoli nikomur, ki ga poznam par ur - ujemanje je bilo neverjetno. Ko je končno prišla možnost, da se vidiva, sva si samo padla v objem in tisti poljub je bil najlepši v mojem življenju... in ja - tisti večer, ko sem se ob njem potem sprehajala, sem vedela, da bo moj mož.
Imam dokaz!!:), čez dva dni sem mu poklonila meni najljubšo knjigo, v katero sme napisala posvetilo..."ljubezni mojega življenja"...
Potem so se začele dogajati smešne stvari...ponudila se mi je služba v Lj, od koder je tudi on, in tako sem najprej zamenjala službo, se preselila k njemu in sedaj sva mož in žena poročena :), imava 27 mesecev starega sinka in se imamo čudovito.
Prav nobene stvari na njem, ki bi se naknadno pokazala kot neprebavljiva, je nesebičen, pozitiven, topel človek, res je pravi zame in vsako skupno leto to le še potrjuje.
Je pa res, da sva v vezo vstopila odrasla, nenavezujoč se bolestno drug na drugega in na to, da je drugi odgovoren za tvojo srečo, samostojna človeka, v določenih stvareh - profesija - povsem različna, vrednote, cilji in želje pa zelo podobne. Občudujem in obožujem ga, z veseljem popustim, če vidim, da ima prav, in kar je najpomembneje, iz mene je potegnil najboljše, kar tam je. Nikoli nisem bila tako mirna, strpna in zadovoljna, srečna.
In to prenašava tudi na najinega sinka. Kar se mi zdi, je največ, kar mu lahko dava.
Pogumno!! in poslušaj srce, pa ne zatirati pomislekov in dvomov, če te obhajajo. Čez čas se radi izkažejo za resnične.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
,ker ugotoviji da biso za skupaj. 
. no, potem sva počasi tudi midva pogruntala
. Sva pa oba bolj ziheraša in je malo trajalo, da sva zadevo tako resno jemala. Se mi ne zdi pa čisto nič narobe, če grejo nekateri po 3 dneh skupaj živet: live and let live... Samo ni to zame, jaz se ful prepričam prej, čeprav me intuicija še ni prevarala, ampak vseeno hočem vedet tudi razumsko, da je to to. 
na poti. Moram pa reči, da sva OBA že kar TAKOJ na začetku čutila, da je to to - mislim, da je bilo že kar po par zmenkih. Najina veza je že ves čas super - manjši spori za brezvezne stvari se tako ali tako dogajajo povsod, hujšega spora (da se recimo več dni ne bi pogovarjala ali kaj podobnega) pa še nikoli nisva imela. 
. 
in se na smrt zaljubila vanj. Je preteklo mnogo vode in po 12 letih, ko sem ga spet srečala in se spet zaljubila vanj, sem pa rabila ene 7 mesecev, da sem se prepričala, da je res on moški mojega življenja
On pravi, da je končno našel kaj je iskal in da je to to, jaz pa ne vem. Res ne znam odgovorit na to vprašanje 
