Stefka
|
bskrle, res je, da se lahko verujoči in neverujoči partner poročita cerkveno, ni pa res, da je cerkveno potem poročen le verujoči. To je pač prva stvar, ki jo pove duhovnik, če se zanimaš za cerkveno poroko. Je pa res, da verujočemu to veliko pomeni, medtem ko neverujočemu pač ne. Moj mož je "veren", ima vse zakramente (tudi cerkveno poroko) in gre vsake kvarte k maši, vedno pa na veliko noč in ob prvem novembru. Jaz sem stroga ateistka in to močno zagovarjam. Odkar sva skupaj sva to debato nekajkrat načela, pa se je izkazalo, da se samo skregava, ker stojiva vsak na svojem koncu kar se vere tiče, da o cerkvi raje ne govorim. Poročila pa sva se cerkveno. Ker sva o tem veliko debatirala, in ko sem enkrat ugotovila kako zelo pomembno je to zanj, iz kateregakoli razloga že, sem izključno zaradi njega, kot neke vrste darilo, privolila, da se poročiva cerkveno. Vse je uredil sam, našel je tudi duhovnika, ki zaradi mojega ateizma do mene ni bil nestrpen in je poroko izvedel v zelo skrajšani verziji, brez maše in vseh ostalih dodatkov, ki bi šli meni na živce. Na koncu je bila poroka zelo simpatična in lepa. Punčke nisva krstila, ker sva se zmenila, da jo bomo krstili, če bo sama izrazila to željo, prej ne. Glede nedelj pa ... kadar si želi miru, gre pa eno uro k maši, potem pa dobre volje pride domov in vsi trije nadaljujemo tam, kjer smo nehali. Tako da se splača. :bravo:
|