PIAF
|
Mi smo že čisto na koncu s prigovarjanji... Naš starejši sin je star 4 leta, tamala je 14 mesecev, ne moreta eden brez drugega, ona skozi išče njega, on njo. Še ko je bila majhna, je vedno govoril, da komaj čaka, da zraste in se bosta lahko skupaj igrala. To je vse lepo in prav, ampak do neke meje:) On pa je enostavno nima oz. ne zna pazit in potem je vsak dan drenje, prepiri, kazni itd...Ona se zelo rada igra, da beži pred njim, ona pa jo lovi. Ampak on jo lovi tako, da jo vedno podre, da jo vleče za hlače, da jo vleče za slinček itd...Tudi ko se ne lovita, jo vedno vlači, objema, lupčka, nonštop je na njej. Ko je, jo draži, če en druga, jo po rokici tapka, straši, ona se seveda vsemu ful smeji, dokler ne pride do padca, poškodbe... vsak dan je ista pesem in z možem sva že čisto na koncu, ker si otrok ne da rečt, da ne sme to in ono, da je pregrob do nje, da je ne sme vlačit, da je še majhna...100x eno in isto, vsak ljubi dan isto, nikoli se ga nič ne prime... Ju ločim, da gresta vsak na svojo stran večkrat, ampak nič ne pomaga, čez minuto je po starem. Potem se on vleže na tla in si jo vrže na sebe, jo vlači za noge, jo žgečka...kot da je njegova plišasta igračka. Ko mu vzame igračo, se pa "stepeta", ampak tisto še ni tako hudo, saj vsak ve, kako se igrača vzame, oz. se igra z drugo igračo tačas, ali se samo pokaže in da nazaj itd...Problem je v tem norenju, vlačenju, kričanju... Ali ju naj enostavno pustim?? Zdi se mi, da se skozi ponavljam:..pusti jo! ne delaj tega z njo! bolj nežno! ne tako grobo! odnehaj! itd....da sem že sama sebi tečna. Kaj vaši starejši otroci tudi z mlajšimi delajo tako? Ali jih pustite? Mož je rekel, d abi verjento morala pustiti, ne pa se sekirati in živčno hoditi za njima, da se njej kaj ne zgodi. je pa že padla večkrat in se vdarila tudi v glavo v radiator, v mizo itd...potem je malo joka, in že veselo naprej za njim... Imate kakšno idejo? Vaše izkušnje morda?
|