ronja
|
Midva sva oba imela že krizo v službi. Pa ni bilo nobenega mobinga ali da bi naju kdo nalašč zafrkaval, ampak enostavno nekateri ljudje ne znajo vodit in če se znajdejo na mestu šefa, so lahko nemogoči, čeprav sicer sploh niso nujno slabi ljudje. Sploh taki, ki ne znajo delat z ljudmi, ti lahko res zagrenijo življenje še pa još. Včasih je pa že sama narava službe taka, da ti ni pisana na kožo in potem lahko določen šef še potencira situacijo in ti je za znoret, verjemi! Jaz sem mela srečo, da se je vse samo uredilo, ker se je en projekt končal in sem dobila fajn šefa namesto prejšnje šefice in zdaj zelo rada hodim v službo (no, zdaj sem na bolniški, ampak sicer imam rada svoje delo, včasih me spravlja ob živce, ampak mi ni psihično breme it v službo - ne rečem, da se mi zjutraj vedno da, ampak to je drugo, to je lenoba ), prej pa mi je bilo vsako jutro grozno, stiskalo me je v želodcu, imela sem cmok v grlu, sekirala sem se ful, iskala rešitve, pa nisem našla nič pametnega, spraševala prijatelje za nasvete in jokala lubiju... On mi je stal ob strani in rekel, da naj magari pustim službo, čeprav imam pogodbo in bi morala vračat denar (ki ga nimava ), ampak se mu vseeno ni zdelo vredno. Takrat si tudi nisem upala imet otroka recimo, ker se mi je zdelo, da bi bil to beg od službe in to ni dober razlog za imet otroka, ga hočem imet samo zato, ker si ga želiva (in tako je tudi bilo), pa da je ostalo kolikortoliko pošlihtano, da ne bo mel otrok mami-živčne razvaline po enem letu, ko bi se vrnila v službo... Ko je imel on krizo (ja, zanimivo, spet je bila šefica, hehe ), pa je tudi v soboto zjutraj najprej pomislil na to, da mora v pon. spet v službo! In ga je stiskalo in je bil ves napet. V soboto zjutraj, ne v nedeljo zvečer!!! Ves čas je bil na trnih, če bo pozvonil telefon in videla sem, da ne spi več tako spokojno, kot je vedno spal. (prej in zdaj spet namreč spi kot dojenček, ima popolnoma spokojen izraz na obrazu - to sta opazila celo moja starša, da nenavadno spokojno spi) Takrat sem vedela, da je res kriza. On službe ni kar pustil, ampak je iskal novo in ko jo je dobil, je to pustil. Aja, pa mimogrede: v obeh službah je zelo uspešen, tak da to ni merilo, stres te laho poje, tudi če ti sicer gre! Mislim, da stoj možu ob starni in ga spodbujaj, naj najde novo službo. zakaj bi se matral tu, če ni treb? Škoda življenja! Če je ne bo našel kmalu, pa mu bo tu vedno bolj grozno, naj da magari odpoved in bo doma med iskanjem službe (je pa na splošno boljše izhodišče na razgovorih, da imaš službo, pa iščeš novo kot pa da si doma).
|