ljubljana
|
Evo drage mamice, da boste morda malo bolje razumele, zakaj vaši otročki jokajo, ko vas ni v bližini in kako celotem proces poteka od 0-3 leta vam v branje ponujam kratek odlomek iz moje diplomske. Besedilo je v večini povzeto po knjig: Cugmas Z., Bodi z menoj mami, Produktivnost, Center za psihodiagnostična sredstva, Ljubljana 1998. Če vas pa omenjena tema ne zanima ali pa že veste zakaj gre, post veselo preskočite. Razvoj navezanosti 0–6 mesecev: orientacija in prepoznavanje staršev Kljub temu da novorojenčki niso sposobni ločevati med mamo in očetom, so zelo dovzetni za človeški dotik. Najpomembnejše v tem procesu je, da otrok vidi človeški obraz, ki je zanj zelo zanimiv. Dialog med materjo in otrokom poteka na neverbalni ravni, in sicer otrok v materi prek projekcijske in introjekcijske identifikacije povzroči občutja, na katera mati odgovarja; gre za vznemirjenost, na podlagi katere mati prepoznava otrokove potrebe po hranjenju, nežnosti, toplini. Mati mora biti sposobna z intuitivnim zaznavanjem oziroma ponotranjenim poistovetenjem z otrokovimi željami in potrebami oziroma preko introjekcijske identifikacije začutiti, kaj otrok potrebuje, in odgovoriti na njegove potrebe, želje in zahteve. Zgodnja interakcija se prične že takoj po rojstvu. Za okolico postane opazna, ko se otrok okoli četrtega tedna prične smejati. Otrokov nasmešek spodbudi materin nasmeh in bolj kot se mati odziva, bolj se bo odzival tudi otrok. Materino odzivanje je zelo pomembno, saj s tem otroku omogoča kvaliteten razvoj navezanosti. Daniel Stern in Kenneth Wrigh sta menila, da je nemo gledanje med materjo in otrokom bistveno za razvoj notranjega sveta, v katerem se lahko navezanost izraža in regulira. Nespremenljivost materinega obraza in prepoznavnost le-tega daje dojenčku osnoven občutek za "zgodovino" in stalnost, ki sta zelo pomembna za razvoj občutka samozavedanja. Z izvabljanjem materinega nasmeha pridobi dojenček občutek za delovanje in učinkovitost. Njegov nasmeh, ki odseva na materinem obrazu, je vez med tem, kar opazi tam zunaj, in tem, kar začuti v sebi. Materino držanje daje otroku občutke varnosti, podpore, skrbi, brez katerih ne bi niti fizično niti psihično preživel. Zanesljivost in odzivnost varnega zavetja daje otroku nujno potrebno osnovo za kasnejše obdobje ločitve in osamosvajanja. Že pri dveh mesecih se prične otrok veseliti stikov z drugo osebo, veseli se vsakogar, ki je z njim prijazen. V drugi polovici prvih šestih mesecev prične otrok navezovati stike z okoljem. Zaznava odzive, ki so drugačni od materinega, drugače joče, ko se oddalji mati kot pa če se oddalji kdo drug, prične dvigovati roke v želji, da bi ga dvignili v naročje … Znamenje varnega odnosa je med drugim tudi vzpostavitev interaktivnega vzorca, pri katerem se mati in otrok prepoznavata po glasu. Otrok ne zaznava matere kot celote, ampak le njene dele (obraz, prsi, oči, glas …). 6 mesecev–3 leta: doseganje navezanosti V tem obdobju se v otroku zgodi veliko sprememb. Mati prične doživljati kot celoto in jo ločiti od drugih oseb, kar pa je osnova za razvoj prave navezanosti. Otrok se prične bati tujih oseb, ne dovoli vsem, da bi ga hranili. Strah pokaže z jokom, ki je še posebej izrazit v osmem mesecu. Razvije se navezanost, ki se imenuje specifična navezanost. Po prvem letu začne otrok kazati navezanost na druge osebe (na brate, sestre, očeta, stare starše, vzgojitelje, varuške …). Okoli osemnajstega meseca otrok doseže večkratno ali multiplo navezanost. Okoli tretjega leta navezanost med materjo in otrokom postane trdna, prične pa se krhati simbioza, ki tudi dokončno razpade. To obdobje lahko spremlja tudi depresija. Separacija in individualizacija Dosežena stopnja separacije in individualizacije M. S. Mahler imenuje "psihološko rojstvo". Omenja tudi več stopenj separacije in individualizacije, ki se odvijejo do tretjega leta starosti. V prvi stopnji, ki se imenuje diferenciacija, otrok najprej loči med ljudmi in predmeti v okolju. Po šestem mesecu prične ločevati med materjo in drugimi družinskimi člani, sebe in mater pa še vedno pojmuje kot celoto. Če se mati odmakne in je otrok več vizualno ne zaznava, občuti strah pred lastnim izničenjem. V sedmem mesecu spozna, da z materjo nista eno. Če je vizualno in slušno ne zaznava, se pojavi strah pred izgubo matere oziroma separacijski strah. V drugi stopnji, ki se imenuje prakticiranje, se otrok na lastno pobudo občasno oddalji od matere. To se odvija okoli prvega leta, v času, ko otrok shodi. Za otroka je značilno preizkušanje. V tretji stopnji, ki se imenuje približevanje, se otrok od mame oddaljuje in s tem sproži situacije, ki izzovejo separacijski strah. K materi se zato pogosto vrača in s tem razreši svoj strah. Ta stopnja traja približno do tretjega leta, ko se razvije separacija.
|