Anonimen
|
R777 tole je pa ganljivo napisano. super si. tudi jaz ko sem preblara temo sem bila prepričana, da bodo padale neprimerne besede, ker so na RR že.
jaz jo razumem, ker živim s tem že tudi okrog 10 let. In to je zelo težko zaupat komu, meni je bilo najtežje do najbližjih. ker te potem samo čekirajo kaj delaš in jaz sem se počutila kot tak otrok, ki ga ne moreš pustit samega, da ne bo delal neumnosti. Moja mama je odšla od doma, ko sem imela 23 let in takrat se je zadeva razvila do popolnosti. in nisem imela nikogar ki bi mi svetoval... po drugi strani pa nisem hotela, da kdo ve, ker je bilo potem meni še huje. ko res nisem več mogla funkcionirat normalno, kakšen pekel je to vedo samo tisti, ki so to doživeli, sem se odločila, da poiščem pomoč. prvo s tabletami in sedaj sem več kot leto brez vsega in sem tudi kar ponosna nase, ker me le še malokdaj zagrabi slab feeling do sebe. sem pa bila že na tem, da zdajle ne bi več tole pisala. in potem ugotoviš vse mogoče zadeve. Jaz sem gojila zamero da mame, da je šla, očeta pa itak nimam....
skratka lepo je če se lahko tukaj obrneš na tale ciberspace in ti kdo napiše kaj koristnega, svojo izkušnjo...
vsaka čast vsem, ki imate moč, da se pozdravite. je pa res,da je anoreksija večji problem in da se je težje izkopati. 
midva se tudi trudiva že kar dolgo, pa ni še nič ratalo. pa si  želim vsak mesec ko spet ni bolj.
|
Natisni
. 
Čudno se mi zdi, ker še kar nimam M, glede na to da je teža že kar nekaj časa ista. Sicer pa tudi prej nikoli nisem imela redne M. Ampak verjetno zato, ker sem v bistvu pol življenja imela bulimijo... 
motivacijo za nov začetek. me je pa tudi strah, ker ne bi želela škodit otročku in se bojim da me ne bi kdaj zvilo. najbolj me strezni ko gledam kako oddajo o škodljivost tega početja in strah me je da bi dobila kakšnega raka na želodec ali požiralnik. je pa res, da če si srečen sam s sabo tega ni in opažam ko se mi stvari obrnejo na slabo to potegne za sabo tudi jezo nase in na vse. imam povsem normalne KG in večina ne več nič. Še fant ne. 
