khurde
|
Lenčka, veš da pravijo, da zaljubljenost ne traja dolgo in verjamem, da bo tudi tvojemu slej ko prej žal, da vaju je kar tako zapustil in mogoče bo celo hotel nazaj. Mogoče ni bil pripravljen na vse odgovornosti, ki jih prinese otroček, kaj pa jaz vem. Samo po mojem je bolje, da se je to zgodilo prej kot kasneje, ko imaš še vse pred sabo in ko imaš res dober razlog (otročka), da daš vse to čez in zaživiš na polno naprej.
Brezveze bi bilo biti na silo skupaj, ker otroci to čutijo. Vem, ker sem (bila) otrok takih staršev. Brezveze se je preveč ukvarjati s tem, kar se je zgodilo, čeprav je težko, samo s tem prenašaš slabo voljo tudi na malo. Brezveze se je maščevati prek nje, ker se bo na koncu to najbolj maščevalo tebi. Brezveze se je jeziti samo na njegovo zdajšnjo, ker sta oba enako kriva... itd.
Za preživnino bi bilo najbolje zrihtati na CSD, pa naj oni to uredijo. Če si zaposlena, bi otroka ti morala dati v olajšavo, ker si ti večino časa z njo in ne on in verjetno bi vidve bolj potrebovali kakšne dodatne dinarčke kot on, še posebej, če jo boš kasneje dala v vrtec. Mislim, za preživnino bi se pogajal, poleg tega pa hoče še bonus, pa kaj še! Preveri, kako je s tem in čimprej začni rihtati stvari, da mogoče tudi bolj dojameš vse skupaj ... da je resnično konec in da je sedaj na tebi, da se spraviš v red. Ne se pustiti izsiljevati in zajeb*****, imaš CSD, da ti ureja take stvari, če se ne moreta sporazumeti (samo tam ti določijo preživnino na osnovi njegove plače).
Glede njegove družine ... njegova družina je njegova stvar in nisi ti kriva, če je on šel, naj se pa še on z njimi zmeni in če ti težijo, jim to tudi povej. Bi pa jaz rekla njegovim staršem, da če hočejo videti malo, naj pridejo enkrat na teden k meni na kavo in ne bi jaz tja hodila, vsaj toliko časa ne, da ne bi vsega prebolela in da mi obisk tam ne bi povzročal bolečin.
Kar se obiskov tiče, si lahko vesela, da pokaže interes za hčerkico, samo nisi pa napisala, za koliko časa jo vzame. Ker če jo za uro, dve, bi ju pustila sama, če pa za več, pa sploh, če bi dojila, pa ni šans. Samo punčka verjetno čuti tudi tvojo živčnost in negotovost in ji je nelagodno tudi zaradi tega. Jaz nikakor ne bi izkoriščala antidepresivov, da bi ju ločila, bi pa naredila tako, kot so ti predlagali že prej: obiski pod tvojim nadzorom, dokler je majhna, da se ga navadi in da jo lahko nahraniš (če dojiš). Na kratek sprehod bi ju pa pustila sama.
Glede kredita ... kredit za kaj imata to? Ker če je za avto, ki ga on vozi, naj on plačuje, če je pa za stanovanje, ki je tvoje, se pa pozanimaj kako gre. In jaz ne bi ničesar odplačevala brez kakšnih pisnih dogovorov in podobno.
Jaz - na tvojem mestu-, ne bi čakala na to, da bi se on "odljubil" od svoje zdajšnje, pa da bi hotel nazaj, ko bi ugotovil, da je bila le kratka zaljubljenost ali pa ko bi ona hotela, da ima več odgovornosti ali karkoli že. Pač pa bi probala (verjamem, da je težko) zbrati vse moči in se postaviti na noge, našla bi si nekje neko oporo, res dobro prijateljico, magari tudi psihologa (to ni nič sramotnega!), šla bi na kakšno skupinsko vadbo (ne vem iz kje si, ampak v Lj imajo tudi skupinske vadbe z dojenčki in različne podporne skupine za mlade mamice, nekaj bi se našlo tudi zate, če si iz okolice) ... v glavnem, toliko bi se porihtala, da bi lahko, če bi on hotel nazaj, njemu brez težkega srca rekla: "Odje**!" In bila pri tem ponosna na to, kako močna sem, čeprav me je zapustil v najslabšem možnem trenutku. In če že rabiš maščevanje, je to najboljše ... da vaju vidi srečni brez njega.
|
Natisni
, tako da hvala za nasvete. Se jih bom držala in res prepustila centru, da uredijo zadeve. 
