soncnica 3
|
No zdaj se pa oglašam še novinka na forumu. jaz sem s partnerjem že 13 let, od tega sva pred 8-imi leti začela urejat zgornje nadstropje njihove družinske hiše, pred 5-imi leti sva se vselila. Sin je star 4 leta. od začetka si je težko postavit mejo, sploh, ko sem rodila mi je tašča non stop težila... Mislila sem , da se mi bo zmešalo. Partner je bil veliko zdoma, delal je do 17ih... in nikoli ni čutil njuno vmešavanje kot vsiljevanje ampak kot vljudnost...Ko pa je bil enkrat na daljši bolniški, 14 dni je pa hvala bogu doživel preblisk. Začel je čutiti njuno, sploh taščino vsiljivost in je, kljub temu, da me že prej ni nikoli "skenslal" pred njima, začel nasploh bolj podpirat v mojem razmišljanju. Ob tem je bila tukaj še njegova poročena sestar, ki živi nekaj km stran, ki je ponavadi prihajala na obisk ravno, ko je sin spal, in skoraj pred vrati sobe stala, da se bo premaknil in ga bo vzela iz posteljice... Ob tem sem še izredno študirala in ker sem velikokrat potrebovala taščino varstvo, sem popustila, ampak nisem bila daleč od tega, da se kar pokončam, ker nisem več zmogla. Le moj Sonček me je držal pokonci. Ko sem se vrnila v službo, še vedno na faksu, sin v vrtcu, veliko bolan, mi je pa enkrat prekipelo, izklopila sem zvonec, taščo pustila pred vrati, ravno tako njegovo sestro, na telefon se nisem oglašala. Ko pa mi je rekla, da je nisem slišala in češ, da je prišla partnerjeva sestar na obisk sem ji jasno povedala, da HOČEM SVOJ MIR. Saj je bila užaljena, ampak jaz je ne nadlegujem in zahtavam, da tudi ona mene ne. Zdaj je veliko boljše, ker je pokapirala, da hočem mir. Pa kaj potem, če sem zato . Jaz nisem prišla k njih, da bi bila njej za družbo, če pa tega ne more sprejet, je NJEN problem. lp
|