Gina
|
Kaj pa vem, meni se zdi, da če sta se njena starša že prej kregala ali se ne razumela, da je gotovo to zamerila očetu. Jaz sem svojemu očetu zamerila to, da se je do matere grdo obnašal. Na smrt sem mu zamerila in to je edina stvar na svetu, ki je nekomu ne zmorem odpustit. Pa je bil do mene res fajn, ampak ni pomagalo, saj je prizadel mojo mamo. V puberteti sem se grdo vedla do vseh ljudi na tem svetu, celo do moje matere, ki sem jo ljubila tako, kot ne vem če sploh še koga razen svojih otrok. Samo si nisem mogla pomagati. Nek vragec je divjal v meni. veš, moj fotr je imel ljubico in privoščila sem mu jo, ker je zgledal z njo srečen, ampak daleč od tega, da bi zmogla z njo živet. Na živce mi je šlo, da je ves čas samo pucala in pucala in pucala, kot obsedena, da se ni usedla zraven, ko smo pojedli in poklepetala, da je samo jamrala, .. pa čeprav sem jo sprejela, saj sem fotru vendarle privoščila dobro. (kaj šele, če je ne bi sprejela, a si predstaljaš kako bi to šele bilo mučno za naju obe)IN ona je tudi marsikaj razumela narobe. Nikdar nisem hodila k fotru po denar, saj ga ni nikdar imel zame, služila sem svoj lasten denar od 16. leta dalje, tako so me naučili, pa je ona vendarle govorila, da pridem samo če kaj rabim. Kje hudiča je to videla? Če take reči meniš o otroku, ti utegne otrok to zamerit, ker v bistvu s tem kažeš lasten ego in to, da otroku tega ne privoščiš. Otrok rabi tudi denar. To je del starševstva. IN če je fotr odšel je najmanj, ampak najmanj kar zanjo lahko naredi, da ji da denar. Zakaj te toliko znervira, če deklič kaj reče, kar se ti ne zdi resnica? Ona ima pravico mislit po svoje. Moraš vedet, da ne moreš biti vedno od vseh ljudi ljubljen in da je ok tako. Ne pšotrebuješ ljubezni vseh ljudi za svojo srečo. Niti ne more vplivati neka laž na tvoje življenje, če ti tega ne dopustiš. Vse to je zgolj v tvoji glavi in v tem,d a meniš, da te morajo razumeti. NI jim treba, pa še zmeraj lahko čist fajn živiš. To moraš sprejeti sama pri sebi, če en boš cel lajf nesrečna. Vprašaj se, zakaj ti toliko pomeni mnenje drugih? Če bi ti deklica rekla, da ti manjka pol roke, bi se ji smejala, ker bi vedela, da to ni res, ker pa ti je rekla nekaj drugega, o čemer očitno dvomiš, če bodo ljudje vedeli a je res al ni, pa se sekiraš. Bedarija. Oboje je isto. Vedeti moraš tudi to, da otroci nikdar ne izginejo iz tvojega lajfa niti starši, ker so povezani z nevidno nitko. Sploh deklice in očetje imajo neko svojo "karmo", preko katere ne morejo. Če se oče loči od familije, to fantje drugače sprejmejo. Za njih je fotr fotr, še vedno lahko z njim šraufajo pa debatirajo pa pridobivajo svoje izkušnje, vsaj večinoma, za deklice pa to ni tko enostavno. Fotr bi moral biti model človeka za življenje, pa jim je s svojim vedenjm porušil kompletni vzorec, kaj naj iščejo. Zato ga dostikrat preizkušajo ali pa mu zamerijo in iz tega ven delajo mnoge čudne neumnosti tako sebi kot njemu - v tej zgodbi si ti samo en dodatek preveč, ki zakomplicira že tako težke razmere še s svojimi željami, potrebami in zahtevami - vsaj pogosto je tako - povej mi vzrok, zakaj bi ona tebe imela neizmerno rada in se ne vedla pubertetniško ta hip, ko pa vendarle najbrž zaradi vsega naštetega zgoraj ta hip ne more? MOgoče sem zakomplicirala vse skupaj, hotela sem ti le osvetliti vzroke za dogajanje. Kaj narediti? Čim manj osebno jemlji vse skupaj, pa poskušaj upoštevati tudi njene želje in potrebe, vzljubi jo z vsemi njenimi bedarijami vred, pa poišči tisto njeno vrednoto, ki ji res veliko pomeni in ji v tistem poskušaj ustreči, pa karkoli že je. Saj ti mogoče veš, kaj njo moti, pa ji poskušaj tam narediti življenje lepše. Kaj pa vem. Če ti gre pa tako zelo na živce, boš pa morda naredila še najboljše, če se sploh kaj dosti ne boš vpletala. Tudi oče mora reči reševati sam. Ne smeš mu ti reči, da ne sme njej ustreči, ker je šla predaleč - to mora sam odkriti. Skratka, brez vpletanja bo najbrž tvoj lajf lažji. Nehaj jo gledat s preveč kritičnimi očmi, pusti ji njen lajf, ona pa bo gotovo v tem primeru dolgoročno lažje tebi pustila tvojega.
|