ily
|
Mi smo imeli podobne oz. identične težave s taveliko Piko. Včasih upam, da tamala Buba ne bo ponovila njenih korakov, včasih si pa želim, da bi jih....
Mislim, da je bila tastarejša ravno nekaj takega stara. Jaz sem imela včasih občutek, da se mi bo zmešalo!!! Eno samo dretje, cviljenje, jamranje.... In to je bilo zame nekaj novega, ker do takrat je bila prav prijazna deklica. Potem pa to! No, pri nas je šlo tako daleč, da zvečer nemalokrat ni hotela zaspati in sva jo z možem napokala v avto in smo se peljali, tudi do 15 km v eno smer, da je zaspala. To je bila sicer ena mojih b pogruntavščin, ampak takrat resnično nisem več vedela, kaj naj naredim.
V glavnem, vsi so mi govorili, da je to obdobje, dajali nasvete, kaj naj naredimo, ko jo zagrabi.... Probali smo vse, od ˝ignorance˝, pogovora do ˝ohlajanja˝ v drugem prostoru (kar mi je predlagala pri 3. letih celo psihologinja, pa sem ji dala lekcijo glede tega , da pri vseh pa to res ne potegne !!). V glavnem, pri nas smo potem ugotovili, da najbolj potegne način, da jo na začetku probaš malo ˝dati na ignore˝- včasih kar preklopi in odneha, še tudi zdaj, pri 5,5 letih; največkrat pa prijeti za roko, se usesti dol, ji razložit, zakaj to ne in kako je treba drugače. Skratka, veliko pregovarjanja, včasih pa tudi kakšen ukrep – pospraviš igračko ali pa mu še bolj na trdo razložiš, zakaj bo tako, kot ti rečeš!
Po vseh mukah, ki smo jih mi dali skozi v tem obdobju (tole ti sicer ne bo všeč, ampak bom vseeno povedala: zame je bilo to najtežje obdobje!), sem našla potem smisel tega v enem tujem članku, v katerem je avtor zapisal, da je to prvo obdobje, ko se otrok začne zavedati, sicer še podzavestno, tega, da ima svojo voljo in da z njo lahko marsikaj doseže. Odreagira pa pač na tak način! In da je potrebno biti pač potrpežljiv, razlagati, poudarjati in postaviti jasne meje, ki se jih je treba držati! Najbolj me je pa razveselilo to, kar je pisalo na koncu, in sicer, da samo otroci, ki na tak način reagirajo v teh zgodnjih letih, imajo svojo voljo, kar je zelo pomembno kasneje v življenju. S pravimi metodami, da mu tega ne ubijemo ampak to ˝voljo˝ pravilno usmerjamo, lahko iz takega otroka naredimo izredno vztrajnega človeka!!!
In jaz mislim, da nam kar uspeva. Mala je pri 5,5 letih zelo vztrajna, ne odneha zlahka, tako pri igri kot pri kakšnem opravilu. Upam, da tako tudi ostane!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
So stvari v življenju, za katere se mi zdi, da pa otroku res ne rabiš razlagati, zakaj od njega nekaj zahtevaš. Sploh v primerih, ko je treba hitro odreagirati. Ne vem, če ti npr. rine k oknu stol, da bo gledal skozi otprto okno, mu nimaš kaj razlagat, zakaj pa tega ne, pa se lahko razdere! Takrat je takoj NE! in pospraviš, da ne preizkuša te meje spet in spet! Saj se potem, ko je najhuje mimo, pomeniš z njim, samo v tistem trenutku jima pa tudi jaz ne razlagam, zakaj pa to ne bi bilo v redu in......, potem se bomo pa umaknili, ko bo ona to želela!
Ja, to pa res ne!!!
