Anonimnez
|
IZVIRNO SPOROČILO: frutka
...Kakšen nasvet pa potrebuješ?!
slučajno je ta tema trenutno aktualna na mailih v mojem krogu, pa razmišljam, kje je prava mera oz. meja med tem, da otroka skorajda "zanemarjaš" in se čisto nič po otroško z njim ne igraš, ampak ga le vključuješ v svet odraslih (pa verjamem, da dobronamerno in da tudi pospravljanje tudi pri vas poteka skozi igro), pa do tega, da si otroku ves čas partner pri igri in vse ostale obveznosti narediš v času, ko je otrok odsoten oz. spi.
Zdaj bo verjento plaz kritik na besedo "zanemarjati" priznam da ne najdem tiste prave besede.
Moje osebno mnenje je pač. da otrok mora imeti kakšno fajn igračo in da se starši morajo kdaj pa kdaj malo z njim zaigrat, it na njegov nivo in biti njegov prijatelj, partner pri igri.
Podpiram tudi igro v času kuhanja, pospravljanja in tega, da otroci pomagajo in se zraven učijo, samo se pa zgrozim, ko pomislim na tiste, ki jih zaradi tega ali onega razloga dejansko baše čas in je najpogostejša beseda: pojdi stran, ne morem, ne utegnem, moram pospravljat, ne mi nasvinjat... ne v pesek, ker je potem umazano... 
O času, ki je namenjen samo otroku pa sem mislila nekako tako, da se npr. en dan po kosilu igramo 15 min z barbikami, da se malo hrana poleže, potem pa gremo na vrt pogledat, kaj je zraslo, če je kaj za zalit, otrok pomaga...
Kolk pa ste z otrokom tisti, ki živite bolj na samem in otrok nima veliko stika z drugimi?
Npr. je v varstvu pri daljni sosedi, ki je sama in popoldan vidi samo očeta in mamo?
Preveč časa imam in naglas razmišljam...
|
Natisni
. Pač odvisno od potreb. Ne silimo v njega ampak prost čas, ki ga imamo namenjamo skupnim aktivnostim. V glavnem skupnim. 
