Marelica
|
Jaz počasi že zgubljam dobro voljo pri našem tamalem, ker se mi njegova grobost ne zdi več normalna in je nedopustna. Ampak pri njegovih slabih 11 mesecih mu tega sploh ne morem dopovedat!!! Še bolj me pa stiska, ko se spomnim, da bo moral kmalu v vrtec in bo tam zelo verjetno grob z ostalimi otroki. 
Pa da malo razložim situacijo:
Silno močan je že, odkar sploh pomnim in pravo nasprotje svoje nežne sestrice. Že pri cartanju me je stalno motilo, da se te oklene z vsemi silami, stiska žile na vratu (dobiš občutek, da te bo kar zadavil), z rokico sega po licu, nosu ali čemerkoli že in z vso silo stisne oz. bi nos kar odtrgal, če bi se dalo... cuka za lase, ampak to res fuuuuul, da ti šop las izpuli, če imaš dovolj dolge... sratka sploh se ne zna normalno pocrkljat. Pa to ne dela iz jeze, ampak ko je dobre volje, ko vidiš, da se bi rad pocartal.  No, saj ko je razdražen je tudi grob, ampak na drug način... takrat se ponavadi vesi po nogah ali odteguje, pač siten je. Poleg tega stiskanja in cukanja tudi tepe in grize, čisto iz ljubega miru (in se zraven smeje). In to konkretno. Sploh ne bi verjela, da ima lahko tak malček lahko tako blazno moč!!!
Po 100x na dan mu dajam vedet, da to ni prav, da se ne sme. Odločno z NE, s prenehanjem cartanja, z "odstranitvijo iz kraja zločina", če je nasilen do sestrice... Upam da razumete, da mu res damo vedet, da se to ne dela. In seveda se ga predvsem s prenehanjem cartanja užali do debelih solz. Tudi to počenjamo, da mu vzamemo njegovo rokico in mu kažemo, kako se boža sestrico, živali, igrače...
Problem je v tem, da vse skupaj eno figo kaj zaleže.  Že čez pol minute bo lahko začel z istimi grobostmi. A mislite, da nima razvitega občutka za nežnost? Ker nežen ni res nikoli, če prav pomislim. Edino pri zgodnejših mesecih se je znal cartat med dojenjem, zdaj me pa večinoma ščiplje, če mu rokice zaidejo na prsi ali trebuh. Pa do njega smo nežni, da ne bo pomote. Res ogromnokrat ga božam in lupčkam (sploh njegova puhasta kratkolasa glavica mi tako diši, da se ne morem upret lupčkanju  ). Z njim je zelo nežna tudi sestrica , no saj pravzaprav vsi, ki ga imamo radi z babicami in dedki vred. ...on pa tako grob!
No, če dobro pomislim, je ljubek, ko se začne "šmuzat", na samem začetku je še nežen, potem pa stisk kar stopnjuje. Kot da bi se recimo kdo rokoval z vami in vam bi roko vedno bolj stiskal, če si ne znate drugače predstavljat. V razvoju je drugače vse OK, ni da ne bi mogel spustiti pesti in bi recimo zaradi tega ne imel občutka. Z igračami namreč dobro rokuje, jih prijema, obrača okoli, spušča, meče žogo itd. Jaz dobivam vedno bolj občutek, da je grob v nekem zanosu, ko je preplavljen s čustvi in da drugače sploh ne zna.
A ima/ste imeli že kak tak primer? Nasploh bi prosila za odgovor tiste, ki so kaj takega že sami doživeli, ker jaz sploh ne bi verjela, če ne bi sama doživljala. Pa mogoče se začenjam šele zdaj bolj zavedat tega problema, ko vidim, da res nič ne pomaga in da bo treba začet to silno moč tudi brzdat. Ne bo mi namreč vseeno, če bo moj otrok maltretiral druge in če se mu bodo vsi ogibali. Sestrica je na začetku vedno zagnala vik in krik, samo da se ji je začel približevat, zdaj pa prav zanimivo nič več. Kot da se je navadila na grobost in ga še sama začenja stiskat. Ampak sploh ne iz jeze, ampak vzame kot igro in se smeje zraven. Samo jaz res več ne vem, kaj je v tem zabavnega?????? Meni NI in MI NE BO VSEENO NIKOLI! Pediatrinje do zdaj nisem nič spraševala okoli tega, ker se mi pri 9m še ni zdel nek ekstra problem. Saj pravim, zdaj sem se pa res že začela spraševat o normalnosti.
Dolg in mogoče malo zmeden članek... ampak vseeno prosim za nasvete, izkušnje... HVALA!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
... Tudi naša ima ful energije, pa moram reči, da je totalno neješča. Zadnji mesec je dobila borih 100 gramčkov. Mi situacijo rešujemo tako, da se čim več ukvarjamo z njo, da se čim bolj utrudi, pa učimo jo božanja, lupčkanja, noskanja in takšnih in drugačnih nežnosti, ki so ji dovolj zanimive, da pritegnejo njeno pozornost.Kar se pa tiče hiperaktivnosti, omenjene v enem od postov, pa ne bi prehitro sklepala. To je težka motnja, ki ne pomeni samo viška energije - še zdaleč ne - takšen otrok ni sposoben daljše zbranosti oz. koncetracije, predvsem pa je za dojenčke s to motnjo značilno, da so zelo jokavi. Sicer pa nasvet strokovnjaka ni nikoli odveč.
. 
Zdej ene dva meseca kar skoči proti meni (sede seveda) in me močno opraskne po nosu, uščipne ali pocuka. 
