tanikaa
|
IZVIRNO SPOROČILO: metaa Živjo. Vem, da je krivda morda predvsem pri meni, ampak enostavno je ne morem. Sprva je bilo vse v redu, smo se kar v redu razumeli, odkar pa imam dva otroka, sem se malo spremenila. Jaz sem taka, da imam rada svoj mir z družino, da uživam, ko smo sami, ko se lahko tamalimadvema povsem posvetim in mi gre na živce, ko pogosto po naključju pride mimo in želi, da pridemo k njej, da odpelje otroke... ŽIvi v sosednji hiši od naše, pa se vseeno doma ne počutim nikoli doma, če me razumete, vedno s strahom gledam, kdaj bo mimo prišla in mi odpeljala otroke. Jaz ob delavnikih pridem domov šele okoli pol petih in tiste dve urci sem z otrokoma, pa še takrat ne vem, če bom v miru lahko, ali jih bo spet gor povabila... Drugače je pretirano prijazna, uslužna, ampak se mi zdi, da kar preveč posega v moje področje. Saj razumem, da ima pač rada vnuka, ampak enkrat na teden gremo itak prav do njih in to se mi zdi čez glavo dovolj, kar sem ji tudi že povedala. Večkrat sva se že pogovorili, ampak vseeno mi gre na živce. Verjetno potrebujem pomoč, ampak enostavno je ne prenesem. Zato najbolj uživam pozimi ali ko pada dež, ko nismo nič zunaj in se res skoraj cel teden ne vidimo. Najhuje je ob vikendih, vsako uro, ko jo preživimo zunaj, samo gledam, kdaj bo prišla in mi odpeljala otroke. Saj razumeme, da ima malo pravico jih videti, ampak meni se res zdi dovolj enkrat tedensko, še jaz jih komaj kaj vidim... Ne prenesem je, zato tudi ne maram, da gredo otroci gor. Tudi ičez vikend, ko pač vem, da moramo jih malo pokazat ali pa samo mož in otroci, ves čas razmiščljam, kako osladno zdaj po njih leze, kako otročje govori, jima vse v rit vtakne... Kar groza me je, kar trpim. Stram me je to povedati, ampak včasih si želim, da je kar ne bi bilo. Z možem o tem ne morem prav dosti gocvoriti, saj se mu zdi, da pretiravam, navsezadnje moje starše otroka vidita vsak dan, ker jih pač lahko varujejo, zaradi tega se tudi večkrat skregava, v bistvu se predvsem zaradi tega. Saj v bistvu tašča res nič takega ne počne, ni žleht ali kaj, da bi se pritoževala upravičeno, ampak enostavno ne prenesem več biti doma, ker se ne počutim doma! Če se le da, ko je mož npr. v službi, raje naokoli se potepam z otrokoma, kot pa da bi se igrali pred hišo. Imava tudi različne poglede na življenje, jaz ne prenesem, da je tako hudičevo osladna, da bi za vsakega se iztrošila na račun sebe, da vidi smisel samo v gospodinjenju - nima ne prijateljic, samo moža in dva odrasla otroka in čutim, da visi potem na nas. SOVRAŽIM TO; DA TAKO ČUTIM DO NJE; NE VEM; ALI LAHKO KAJ SPREMENIM IN KAKO. A je možno, da sem le ljubosumna, da mi ne bi odpeljala otrok oz. da je ne bi imeli raje oz. se z njo lepše imeli kot z mano? Mojim staršem seveda z veseljem pustim otroke, jim popolnoma zaupam, njej pa ne in me je že zdaj sz+trah dnevov, ko bosta otroka tako velika, da bosta sama od sebe šla po šoli ali popoldne k njej. Kako se vam zdi vse skupaj. vem, da pretiravam, a ne znam si pomagati. Danes bo npr, prišla na obisk, pa imam že odkar sem zvedla včeraj, vse pokvarjeno, samo na to še mislim, kako bo spet osladna in bo prevzela moje mesto pri otrocih. Stara sta 2 in 3 leta. Prosim samo za mnenje oz. kako to "sovraštvo" omiliti, premagati. Hvala! Sploh ne bom brala odgovorov ostalih uporabnic/kov. Napišem ti lahko samo in edino tole. Iz dna srca upam, da si moj sin nikoli ne bo našel tako zlobne, nesamozavestne in vase zagledane punce. Drugo kar ti želim, da boš prav ti tako snaho dobila. In HB, da imam probleme z nizkim pristikom. Ker ko sem prebrala tvoj post, mi je krepko narasel. Oprosti da sem ostra in lahko povem tudi nizka, ampak v tem trenutku tako čutim. In zavedaj se. Preklemano dobro taščo imaš. Marsikatera bi dala ne vem kaj za tako taščo.
_____________________________
Je** se mi za vse in vsakogar. _____________________________
|