RAZMERJA MED STARŠI IN OTROCI
1. Ugotavljanje očetovstva in materinstva
86. člen
Za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi tristo dni po prenehanju
zakonske zveze, velja mož otrokove matere.
87. člen
Za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali
čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo.
88. člen
Oče lahko prizna otroka za svojega pri centru za socialno delo ali pred matičarjem ali
v javni listini ali v oporoki.
89. člen
Priznanje očetovstva lahko da oseba, ki je razsodna in stara najmanj petnajst let.
90. člen
(1) Priznanje očetovstva velja in se vpiše v matično knjigo samo, če se s tem
priznanjem strinja otrokova mati, ki jo matičar o tem obvesti.
(2) Če se mati ne strinja s tem priznanjem ali če ne da izjave v enem mesecu po
prejemu obvestila, lahko tisti, ki je priznal otroka za svojega, vloži tožbo pri sodišču
na ugotovitev, da je on otrokov oče. Tožba se lahko vloži v enem letu po prejemu
obvestila, da se mati ne strinja s priznanjem očetovstva, vendar le v petih letih po
rojstvu otroka.
(3) Kadar mati ni več živa ali je neznanega bivališča, da izjavo otrokov skrbnik s
privolitvijo centra za socialno delo.
91. člen
Ko matičar dobi obvestilo o rojstvu otroka, rojenega izven zakonske zveze, obvesti
center za socialno delo, ki pokliče mater, da izjavi, koga šteje za očeta svojega
otroka. To izjavo lahko da mati tudi brez poziva. Če mati pove ime otrokovega očeta,
ga center za socialno delo pokliče, da izjavi, ali je otrokov oče. Če očetovstva ne
prizna, lahko mati v otrokovem imenu vloži tožbo na ugotovitev očetovstva.
92. člen
(1) Tožbo na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izven zakonske zveze, lahko
vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov
skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten, vendar
najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten.
(2) Tožba se lahko vloži tudi po smrti domnevnega očeta, vendar najkasneje eno leto
po njegovi smrti.