Spark
|
Sploh si ne predstavljam, kako invalidne osebe to uredijo in se vozijo z javnim prevozom. Do sedaj sem imela kar srečo in sem šla ene parkrat na avtubus, ampak do sedaj samo z eno tamalo, pa je bilo vse ok. Srečo sem imela, da je bil vedno novi avtobus. No zadnjič sem morala pa z obema na avtobus. Katastrofa. Tamala v vozičku in naša trmasta triletnica, ki bi vse sama. Skratka, prišel je stari avtobus. Že ko sem ga videla, sem razmišljala ali naj grem gor, ali naj čakam naslednjega. Ampak se mi je že kar mudilo in sem šla gor. Sem razmišljala kako bom šla gor, pa mi je en mlad fant pomagal prijeti voziček in smo šli gor. Z njegovo pomočjo, pa vseeno težko. Pa še starejšo sem vlekla za roko. o šoferju plačam, in mu povem, kje bom šla dol, če se bo lahko malo dlje zadržal na postaji, da mi slučajno prej ne spelje, preden bomo vsi zunaj, in me samo čukasto gleda, češ kaj pa zdej težim. No pridemo do Bavarca, ura je bila taka da je bila menjava šoferjev, in ona dva se lepo zamenjata. Stari šofer ni nič rekel novemu, da sem ga kaj prosila, in na kateri postaji bom šla dol. Nič. Mene je že malo panika. Ko smo se že peljali proti naši postaji sem se odločila da gremo kar na prva vrata dol, ker me je malo mučila tisto držalo, ki je na sredini zadnjih vrat. Skratka, prvo pospremim starjšo do šoferja, jo prosim, naj se dobro drži. Ko se je ustavil, sem dala starejšo dol z avto busa, potem se pa trudila, da spravim še voziček ven, pa mi nekako ni šlo. In prišel mi je pomagat en Albanček, ki je imel desno roko v gipsu. Pa je bil avtobus kar poln, pa je bilo dosti bolj sposobnih mladih spredaj, ki bi mi ponudili pomoč. Skratka, pomagal mi je človek, na kateri račun se dostikrat smejim- sladoledarji. meni e zdi grozno, da ne moreš opraviti enega noralnega pohoda z javnim prevozom, brez pomoči drugih. No sej če je novejši avtobus še gre, ampak če je stari pa ne vem kako. S tem, da pa res še hitro vozijo ti avtobusarji, in vedno razmišljam, a mi bo odpeljalo voziček iz roka, al kaj.
|