Anonimen
|
"Si vzela moje natikače?" me je že tretjič tisto uro vprašal partner. Naveličano sem prikimala, čeprav v resnici sploh nisem vedela, kje jih ima. Podaril mi je enega tistih njegovih pogledov, polnih ljubezni, z malce hudomušnim pridihom : "Vem, da jih nisi, ker sem jih sam. Zakaj mi lažeš miška?". Hippoma sem zardela in se mu obesila okoli vratu. Spet je njegova koža tako prijetno dišala. Po njem pač, po ljubezni. Pobožala sem trebušček, tisti dan se mi je zdel še posebej velik. Partner me je objel in spredaj položil roki nanj. "Kako je kaj najin junak danes? Se veseli, da bo prvič na morju?" Pritisk mi je narastel skoraj do Hippertenzije, ko sem pomislila, da greva prvič na obalo kot starša. Malemu črmlju, ki se je sicer še skrival v varnem zavetju trebuščka, a ga je do prihoda na svet ločil le dober mesec. To je bil tudi razlog za mojo malo nervozo, bala sem se namreč, da bi zaradi spremembe okolja in zraka rodila kar na morju, čeprav je bilo to malo verjetno. Sicer pa sva se odpravljala samo na slovensko obalo in še to samo za čez vikend, tako da tudi če bi dobila popadke, bi še vedno imela dovolj časa, da prideva nazaj do svojega kraja. Tako sem vsaj izračunala. Moji strahovi so bili z mojega stališča vsaj malo upravičeni, saj me je zadnje par dni pošteno zvijalo po trebuhu, ampak ker so v materinski šoli povedali, da se to lahko dogaja tudi mesec pred porodom, sem bila vsaj malo pomirjena. Partner me je zaradi vsakodnevnega "Mislim, da pa danes bo nekaj!" začel ljubkovalno klicati kar Moj mali hippohonder. Domislici sva se vedno znova nasmejala, ker je v resnici oba skrbelo za najino še nerojeno dete. Eno uro kasneje sva bila nared. Avto naložen s potovalkama, stolček za bodočo mamico, da ji bo na plaži udobno, torba za v porodnišnico na zadnjem sedežu, majcena torba za novorojonečkove stvari za prihod domov in še ena torba z maminimi oblačili. Ja ni kaj, rojstvo zahteva dolgoročne predpriprave. Še blazina za boleč hrbet, poljubček in že sva sedela v avtu in se peljala proti morju. "Sezuj se miška, da ti bo udobno. Te boli hrbet? Si žejna? Če te bo tiščalo lulat, moraš takoj povedat, se nikamor ne mudi. Ti je kaj slabo? A brca? Ti preveč piha klima? " Začela sem se smejati kot utrgana, ker sva se vozila šele slabih deset minut, pa ga je že tako skrbelo zame. Res je bil zlat. Skozi celo nosečnost je skrbel zame, me spraševal kako sem, božal trebušček, se pogovarjal z najinim fantkom, mu narekoval kako naj bo nežen do mamice, preverjal če mi zatekajo noge, skratka izkazal se je na celi fronti. Oba sva res komaj pričakovala najin zakladek. Nekje na polovici poti me je začelo strašno zvijati po trebuhu. Nisem vedela kaj naj si mislim. Mogoče prebavne motnje od včerajšnje večerje? Mogoče mi zjutraj ni ugajalo čokolino? Ali gre spet za lažne popadke? Mogoče, če grem na stranišče, vse skupaj mine? Prosila sem ga, da ustavi na naslednjem postajališču. Do tja sva prepevala pesmi kot nora, radio ni mogel slediti tako sva se drla, zraven skoraj plesala in se pačila kot dva hippija, jaz pa sem sama sebe prepričevala, da me ne boli vedno huje. Takoj na stranišču pa šok. Čep. Velika prozorna kepa, kot jajčni beljak in polno krvi poleg. Ko sem želela vstat, me je zvilo da sem videla zvezde. Počakala sem nekaj trenutkov, takrat me je zvilo še enkrat. Gre zares? Skoraj letela sem k avtu in jokajoče začela razlagat, da se mi zdi, da je to res to. Mali hippohonder bo mogoče danes rodil. Kaj zdaj, se obrnit proti domu, poiskat najbližjo porodnišnico, počakat še pol ure na parkirišču, da vidiva kako se bo nadaljevalo ali hipp hipp hipp proti domu, v domačo porodnišnico? Odločila sva se da nekaj časa počakavava na parkirišču in meriva čas, če bi še prišel kakšen popadek. Udobno sem se namestila na sedež, pod hrbet blazino, se naslonila nazaj in v tistem trenutku... Pok... Po celem sedežu, po hlačah se je ulilo nekaj mokrega. Poskušala sem zadržat z rokama, a mi ni uspelo. Odtekla mi je plodovnica. Zdaj ni bilo več dileme, partner je hitro potegnil brisačo iz potovalke, mi jo dal med noge, skočil na bencinsko črpalko vprašat za pot do najbližje porodnišnice in že sva drvela proti njej. Čeprav sva bila od nje oddaljena samo deset minut, se mi je teh deset minut zdelo najdaljših v življenju. Strah me je bilo, tuja porodnišnica, tuje okolje, kako bo z obiski, kako sploh imajo stvari urejene v tem kraju. Strah me je bilo, kaj se dogaja z najinim fantkom, je vse ok z njim, bo zdrav, bo sploh živ. Kmalu sva prispela tja, kjer sva na hitro razložila situacijo, čeprav veliko ni bilo za razlagat, so bile stvari bolj ali manj očitne. Pogledali so me, odprta sem bila par centimetrov, CTG je kazal zmerne popadke, hitro smo naredili še klistir, potem pa so mi dali umetne popadke. Kmalu se je vse skupaj začelo zares... Je bolelo, zelo je bolelo... A ko so mi na prsi položili najin mali zakladek, majhnega dišečega fantka, je bilo vse v trenutku pozabljeno. Vem, da so me spodaj šivali, a je bilo to sto kilometrov stran. Bila sem kot hippnotizirana, obstajali smo samo partner, dete in jaz. Ko so ga zmerili in stehtali, sem sproti pozabila kakšne so njegove mere, ker mi ni bilo pomembno. Dejstvo je bilo, da se je popolnoma prilegal v najin objem, njegove rokice v najine roke, ustvarjen je bil za naju. Majhne očke, zvedave, na pol zaspane, majhen nosek, majhni prstki, vse tako majhno, pa vendar tako velika ljubezen. Naslednji dnevi na oddelku so bili prekrasni. Sicer me je bolelo, bila sem šivana, dojenje tudi ni takoj steklo, ampak gledati malega čmrlja, kako spokojno spi, pričakovati kdaj bo prišel partner, kdaj bo cela družinica skupaj, stiskati dete k sebi, vedeti da sem mama, je bilo najlepše doživetje in dnevi so hitro minili. Ni bilo obale, ni bilo morja. Ni bilo galebov, dolgih sprehodov, masaž in vročega sonca. Bil pa je majhen otrok, sad najine ljubezni, novo rojstvo, prve urice spoznavanja, stik z očmi med dojenjem in skupna crkljanja z očkom. Bila je čista ljubezen, čista sreča. In kot je rekel partner : " Miška, to je bil pa najin najlepši dopust do sedaj. Upam, da ga bova še kdaj ponovila. "
|
Natisni
.
. Razmišljam, kateri izmed Hipp-ovih izdelkov bi sedaj prišli prav, če bi bil 
.gif)
