ninchi9
|
Mateja, se strinjam s tabo kar si napisala. Samo je finta v tem, da je mali bil star 2 leti, ko sta šla narazen in se niti ne spomni časov, ko je bil še ati z mamico. Ona pa ima že od vsega začetka svojega partnerja, živijo skupaj in zdaj pričakujejo dojenčka. Je pa res, da moj partner to temo malemu prestavlja kot nek tabu. Meni pa se to ne zdi smiselno. Jaz pa ga kar vprašam, kdaj bo dobil sestrico, če ima že kakšno igračko pripravljeno za njo, pa takšne stvari, čisto normalne. Moj partner in ona sta si skoz nekaj v laseh. Po moje mali to čuti. Najbolj smešno pa je, da vsak rojstni dan (kljub temu, da ima pri mamici praznovanje in pri atiju posebej praznovanje) praznujejo tudi skupaj. Torej ata, mama (brez sedanjih partnerjev seveda), sinko, njegovi prijatelji in njujini (prejšnji prijatelji) in pol najamejo fotografa, da se slikajo kot ena srečna družinica.  In potem je mali TAKO ZMEDEN. Starša pa se nič ne pogovarjata.  Sem mu že rekla, da po moje takšno početje ni potrebno. Zavoljo malega, da bo mislil, da sta še vedno skupaj. Zakaj? Če pa se niti ne spomni, da sta bla mama in ati skupaj. Potem pa sem spet jaz najslabša in obsojam. In mislim, da v vsem tem tiči vzrok, da je ati ubral takšno vzgojo in da se mali pač temu primerno obnaša. Pri mamici pa zna vse samo nardit. Ha? Ja zdaj pa smo tu. Seveda vem, da je otroka treba kdaj pockrljat, se spomnim, da je tudi meni pasalo. Ni pa potrebe, da starši iz njega nardijo kripla, ker to ni. Sem se enkrat čisto by the way srečala z njegovo mamico, pa sva se lepo pogovarjali in mi je povedala par stvari. Mali si sam umije zobke, se obleče, sleče, (ok, ritke si ne obriše sam in ga ona stušira, kar se mi zdi normalno za ta leta), lulat gre sam, na dvorišče gre včasih sam (samo se je zgodilo enkrat da je pobegnil in ga je iskala in laufala za njim v 7 mescu nosečnosti), hrani se sam, tudi jajčke že zna spečt, spi v svoji sobi. Pri atiju pa je drugače, ker verjetno ne ve, da že vse to zna sam, al kaj. Vedno ga pelje lulat, tudi če gre sam, nori za njim, da bi mu držal lulčija , potem se eno uro odločata, kaj bi jedel (jaz bi na mojem mestu mu dala 2 stvari na izbiro, seveda takšni, ki jim ima rad) in potem ne bi nič jedel, pol pa še tisto kaj bo jedel, mu mora nosit v usta. Obuva, oblači ga vse on, ker je mnenja, da ne zna sam. In to vedno. Jaz sem mu že rekla, da ga ful podcenjuje. Ima ga iz srede na četrtek in iz sobote na nedeljo. Večkrat tudi ostale dni. Pa si predstavljajte, da dobi čisto vedno neko igračo, od velikih do malih. Zadnjič pa smo šli v trgovino samo po osnovne stvari, pa kao nič ni dobil in je bil jok in stok in cepetanje. In besede NIMAM TE VEČ RAD, NE BOM VEČ PRIŠEL K TEBI, SMOTAN SI ATA, in ostale stvari. Potem pa ga je po riti. Pa se mi je ful smilil - sem rekla partnerju, da zdaj pa ima dovolj. Veste kaj mi je rekel - kaj se jaz vmešavam, da je to med njima. Res je to med njima, je pa res tudi to, da če bi sprotno vzgojo opravljal malo drugače, niti ne bi prišlo do takšne situacije, da bi ga moral po riti. Zakaj pa se potem pri mamici ne dogajajo takšne stvari? Mislim, da zato, ker ga drugače vzgaja. No, mičII, upam, da sem ti pojasnila nekatere stvari, da me ne boš več obsojal. Jaz se zavedam tega, da ima vsak otrok svoj karakter. Se pa bojim, da zaradi dojenčkaste vzgoje otrok ne bo zrasel v samostojnega človeka, ki se zna potegnit zase. Že zdaj ga vsi tepejo v vrtcu, naslednje leto gre pa v šolo, tako da bo kriza, če se ne bo znal postavit zase.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
