Anonimen
|
Ja, včasih se v otroku res nabere toliko nasprotij, ko ne ve, kaj bi v bistvu rad in takrat je res najbolje, da gre vse to iz njega ven. Najbolje, da se ga pusti pri miru pa naj se zdere.
Kar se pa igrač tiče, je bil pa moj Tibor isti. Ravno tako so bile njegove najljubše igrače kabli, podaljški, kakšna pokvarjena vtičnica, v glavnem vse sorte orodja. Pa smo mu nabavili svoje. Saj podaljšek lahko ima, če seveda ni priključen, kabel, ki je imel na koncu vtikač, je tudi imel, paziti moraš le, da ni z vso to navlako sam, da si nebi kaj okoli vratu navil. Videorekorder je Tiborja tuidi zelo zanimal, pa smo ga kar pustili, da ga je malo šaril. Mene je sicer to zelo skominalo, ker me je skrbelo, da ne bo kaj pokvaril, očka pa je rekel, da danes brez tehnike pač ne gre in naj se kar nauči pritiskati na gumbe... Potem ga pa itak ni več tako zelo zanimalo, ker je bilo vendar dovoljeno! Saj pokvariti ga v bistvu res ne more, razen če bi kaj notri zatlačil. Aja, pa kaj je bilo še Tiborjevo zelo ljubo opravilo v tem obdobju: vrtanje luknje v steno in to s prstom! Skoraj da ni skozi prišel. Spravil se je ležat na trebuh in gremo na delo!
Če mu pa česa nisem pustila, je bila pa isto trma. Ampak si nisem preveč gnala k srcu. Če se nečesa ne sme, se pač ne sme. Saj potem to mine, pa pride kaj novega...
|
Natisni
