A.N.J.A.
|
Jaz jih ne bi. Pa ne da bi jima bilo kaj hudega pri babi, ampak jaz ne bi zdržala. Sem šla enkrat za 4 dni v London, pa me je že drugi dan čist zvijal, pa sta bila doma z očetom. Jaz tega pač ne zmorem in nočem. Gremo rajši tja, kamor gremo lahko skupaj. Ni pa nič narobe, če so otroci kdaj pri babicah in dedkih. Njim ponavadi ful dogaja, se imajo super, najbrž je tut dobra izkušnja pri odraščanju - mojedva sta letos (3 in 4 leta) prvič dve noči prespala pri mojih starših, ker sva šla z možem na službeno pot in sta se imela super. Zdaj skos sprašujeta, kdaj bova spet šla . Ampak jaz pravim, moa mama je imela svoje otroke, jaz imam svoje. Za njiju sem se razumsko in s srcem odločila in želim, da sta z mano vedno, kadar je to mogoče. Bolnica je stvar zase, mislim, da je ni za petljat tle zraven. Nekateri seveda zagovarjajo, da morata imeti tudi partnerja čas zase. Za mene so moji otroci del najinega odnosa in se imamo v kompletu veliko lepše kot v dvoje. Pa nočem moralizirati. To je pač moje mnenje. Če se ti zdi, da boš lahko uživala na tem dopustu, le pojdita, če pa imaš pomisleke že pred odhodom, verjemi, da boš že drugi dan želela domov in ti ne bo več fino... Odločitev je pa itak tvoja in mislim, da te nihče ne obsoja, vsak le izrazi svoje mnenje, za katerega si nas prosila. Tudi če gresta, ne boš zaradi tega nič slabša mama od mene, ki jih ne bom pustila v varstvu. LP A
|