BokiMB
|
Moj je bil tudi zelo neješč, pri 8. mesecih pa je začel jesti cele obroke. Se še spomnim, kako je bil vsak obrok moja najtežja naloga. Včasih je en obrok trajal tudi 45 minut; vztrajala sem, da sem spravila kaj v njega. Vedno je dobil čez dan tudi veliko mleka na flašo in veliko dojenja. Kako sem ga hranila na žlico? Nisem ga silila, ampak ga s čim zamotila. Vsakič sem ga animirala. Na srečo zelo rad gleda knjigice, tako da sem v eni roki držala knjigico, z drugo ga hranila, zraven pa mu razlagala, kaj je na slikicah. Vedno sem imela na dosegu roke tudi košaro s celim arzenalom zanimivih stvari, ki jih je lahko med obrokom raziskoval - od igrač, lončkov, škatlic, kuhinjskih pripomočkov.... S takim načinom mu sicer ne privzgajaš dobrih prehranjevalnih navad, nasprotno, navadiš ga na slab vzorec, ki ga je kasneje težko izkoreniniti. Ampak meni ni preostalo nič drugega. Sinek je bil po teži pod minimumom in je še zdaj, ko pridno papa. Pri 9. mesecih je imel 8.120 g, s tem da je od 6. meseca šel gor za solidnih 1.240 g. Zasluge za to pripisujem samo mojemu izjemnemu trudu pri njegovem hranjenju. Pa vedno sem preizkušala različno hrano, različne recepte, da sem ugotovila, kaj najraje je. Saj ni nujno, da je otrok tako zelo neješč, če ga hrana ne zanima kaj preveč. Jaz pri mojem vidim, da mu je za mizo enostavno preveč dolgčas - nonstop hoče nekaj raziskovat in na novo odkrivat. No, pri 8. mesecih pa je začel jesti vse, kar mu pripravim. Še zdaj je včasih najin obrok podoben tistemu, kar sem opisovala zgoraj, ampak samo zato, ker jaz zaradi njegove teže vztrajam, da poje vse ali skoraj vse. Vem, kako je hudo, ko otrok ne je, ti pa se sekiraš. Upam, da bo vsem, ki imajo take težave, uspelo!
|