IZVIRNO SPOROČILO: Matejčika

Včasih se mi zdi da dnevi tečejo nazaj in ne naprej. Že dva dni se samo jočem. Računalniško popravljam slike od mojih staršev, ker imata 25 let poroke in med drugim bosta dobila od nas otrok poročni album. In v njem bodo njune poročne slike-urejene in popravljene in prav tako njunih skupnih 25 let. In ko gledam te slike, ko smo me bile dojenčki in nasmeh na obrazu mojih staršev, mi je še toliko huje. Ker vem, da bi tudi jaz z možem morala zdaj imet na obrazu nasmeh, namesto solz. Gledam, komu je bil Gašper podoben...Tako jezna sem, da nimava nobene lepe slikice od njega. Še to nevem, če ima rojstni list! Včeraj je rodila ena znanka in sem danes zvedla. Taka žalost me je obšla, ona je dobila živo deklico na prsa, vsa srečna...midva pa... Tudi moževa sestra je tik pred porodom. Sem vesela zanjo, saj res dolgo nista mogla imet otrok, ampak vedno se pojavlja nek ZAKAJ in KAJ ČE.
Vsak dan se spomnim poroda. In ne mine dan, ko nebi bila jezna nase, zakaj ga nisem še malo pocartala, dala še več poljubov, zakaj sem ga samo božala, zakaj ga nisem stisnila k sebi...