LoCa
|
sej logično da vem, da ti otrok vzame večino svobode, sej ne gre sploh za to joj. delu svoje svobode se človek odreče za osebo, za katero se mu zdi vredno se odrečt in ko ne trpi zaradi tega osebnostno. če predpostavljaš, da imaš rojenega otroka rad ker je del tebe, se mi ne zdi logično, da se ne bi bila pripravljena odpovedovat. ljubezen do otroka je pa ja nekej popolnoma drugega od ljubezni do partnerja. tut ni komot biti, to so neke novodobne teorije, kar pa še ne pomeni, da pri vsakemu veljajo, čeprav veljajo vedno pogosteje. meni pač dosti pomeni, da imam svojo individualnost, k pa ni tolko sploh vezana na to, da živim sama. k baj d wej nikoli nisem, zato mi to tolko paše zdej. bolj ima veze s tem, kako se 2 osebi osebnostno klapata. če se morem js vsak dan zbudit ob nekomu, s katerim cel dan ne bom vedla kaj se menit, sori, meni se zdi to veliko izgubljanje energije. in to me pač ubija, krade individualnost, ker enostavno ne morem bit vesela v taki situaciji in se začnem tlačit dol. ne vem, a je to tolko nerazumljivo? za eno osebo si pripravljen se čemu odpovedat, za druga pa pač ne. če nekoga ne ljubiš več pač se ne prilagajaš več. sci fi. sam tolk o cerkvi in veri: ja to je pa res floskula no, da ni ločljivo. pa ne bom razgljabljala. moja babica se je že v rani mladosti odpovedala cerkvi, ker ji župnik ni hotel dat hostije samo zato, ker je imela klobuk. in je ostala zvesta veri, verjela v boga in nama s sestro konstantno pripovedovala pravljice, kako je bog pomagal bla bla bla (k pač niso delovale, hehe, nisem verna). hočem rečt, če je ta neločljivost napisana v kaki zaprašeni cerkveni bukli, ****t ga. cerkev je nastala zaradi vere, ne obratno. vera pa izhaja iz tebe. in zdej mi povej, kako vezo ima s tvojimi prepričanji cerkev....ne vem, no.ker meni je kat. vera ista kot katerikoli druga. in za nobeno ne rabiš hrama. ti so nastali samo zaradi težnje človeka k združevanju. kar je ratalo ven iz institucije je pa zlo zlo žalostno
|