Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: živa Vsaka stvar je ne. Rečem, zdaj bova jedla, ne. Isto, postavim na mizo in ji rečem, naj gre jest. Če ni lačna, ne gre jest, če je lačna, pride in zraven žuga s prstom, ponavlja ne, ne, ne , poje pa vseeno . Bova brala pravljico, ne. Jo pustim, naj ponavlja svoj ne in ji rečem, da naj sama izbere, kaj bi počela. Ali pa ji rečem, no, potem pa ne in grem kaj pospravljat, ona pa se v trenutku začne sama igrat s kockami. Verjento si želi malo časa zas ein za svojo domišljijo . Gremo ven, ne. To pa naša dela vsak dan dvakrat, jo primem in oblečem, ker drugače nikoli ne bi šli ven. Ko sva ven pa nazaj notri noče . Včasih, ko rečem, prav, pa ne bova brala pravljice ali kaj podobnega, pa začne z rokami tolči skupaj, kar pri nas pomeni prosim. Naša pa cepetat in jokat, zraven pa vpije ne, ne, ne. Eh, kdo bi jih razumel. Pri nas ta faza traaaja
|