Gina
|
Anakarin, meni delujeta vidva kot iz dveh raličnih skrajnosti. Najbolj verjetno je resnica nekje na sredini. Kdaj bosta do sredine prišla, ne vem. Ponavadi je pri teke sorte starših to lahko ogromen problem, ker gre za zelo temeljsne vrednote, kjer ljudi težko prepričaš, da nimajo prav.
Tudi midva z možem imava dostikrat različne poglede na vzgojo, pa čeprav sva oba iz družin, kjer smo si otroci privoščili vse, nobenemu od naju ni bilo nič kaj dosti ukazovano, vse je bilo po najino oz tako, kot smo v družini otroci trmarili, sama sem rasla gor v družini, kjer smo bili otroci nekaj svetega, nedotakljivega in smo si posledično privoščili tudi kakšne nevljudnosti, z izjemo, da se moramo zavedat, da smo živeli v drugih časih, kjer vendarle nismo razvili take hude predrznosti, kot jo dosega moderna mularija. Vendar se z možem vseeno znava dogovarjat, kako in kaj. Pa tudi pri nama je tako, kot drugod. Otroci se drugače crkljajo z njim, kot z mano, druge reči jim nudi, druge reči jih uči, saj tudi druge reči bolje obvlada. V tem ni nič slabega. Vendar so vrednote enake.
pisala sem o permisivni vzgoji, kjer se otroci vzgajajo sami, ker jim ne "smemo" ukazovat, ker je to kao za njih ok in najboljše... . Posledica take vzgoje je lahko samozavest ali pa huda zakompleksanost, v resnici pa taka vzgoja, kjer se otrok vzgaja sam, je lahko vse tako, kot on reče, ni dobra vzgoja. . Še hujše posledice ima vzgoja, kjer je en starš totalno avtoritativen, drugi pa permisiven. taka vzgoja prinese navadno hude posledice za otroka, ki se navadno razvije v "družbeno" problematičnega. V bistvu je znanstveno dokazano, da patriarhalna vzgoja naredi manjšo škodo, kot permisivna, čeprav zadnja učinkuje tako zelo milo in dobro, pa vednarle je samo pod hudo krinko dobrega. Tako da...če je pri vama govora o teh dveh srkajnostih, potem se morata zelo zelo v roke vzeti tako eden kot drugi. V vsakem primeru pa imata hud problem. Rešljiv je samo z obilo dobre volje, pogovorov med vama in razumskega dojemanja reči iz obeh strani, ter seveda prilagajanja. Si se ti sploh pripravljena prilagajat, pa zahtevat odo otroka reči, mu "ukazovat"? Ker tudi to je ena najtežjih nalog staršev, da se moramo odločat namesto otroka o stvareh, pri katerih je on še premajhen? Če se mora pospravit, se mora pospravit, a veš. Če moraš ti, imaš v sebi komando, jo mora imeti tudi otrok. Tako je to, čist simpl življenjsko pravilo. In uboganje ni kar tako, malo za zaje.... otroka, ubogat mora otrok zaradi varnosti. Njegove varnosti. Oba morata fejst razmislit o vsem skup, po moje, kaj pa vem....
|
Natisni
) in tehnikah brez prisotnosti otrok (ne da bi oni sodeloval pri tem kako bodo vzgajani). vsaj jest ne bi. 
. 
