Anonimen
|
Ja, saj jaz sem tudi med porodniško prav načtno delala na tem, da bi se sam igral. Malo sem se igrala z njim, pa sem bila prav pozorna na to, kdaj se je malo zamoral s kakšno igračko in takrat sem ga pustila pri miru. Zelo lepo se je igral sam včasih. Potem je bilo že malo slabše, ko ga sta ga čuvala moja mami in oče. Moj oče pravi, da se moram igrati z njim, da me bo imel rad... Pa saj po moje tudi sam ve, da je to brez veze, saj je pameten človek. V glavnem, takrat se je začelo. Verjetno bi se tudi drugače, nič ne rečem. Sedaj v vrtcu pa je še slabše, ke se je navadil, da ima pač pri igri družbo. In prav zato gre zelo rad v vrtec.
Ena izjava moje mame se mi je pa prav vtisnila v spomin. Glede tega, kako je pomembno, da kvalitetno preživiš čas s vojimi otroki. Rekla je, naša mama se ni nikoli z nami igrala, pa se živo spomnim, kako lepo smo se imeli, samo če je bila z nami doma. In prav o tem je govorila tudi enkrat ena mama šestih otrok po televiziji, doktorica znanosti, ki je šla po dolgih letih nazaj v službo. Tudi ona se je postavila proti stališču mamice, ki je imela enega otroka in je imela uro časa zanj na dan, pa se je takrat z njim intenzivno ukvarjala. Rekla je, da otrok mora čutiti mamino bližino, fizično prisotnost, igra oziroma zabava naj se pa sam.
Sicer je, kar se tega tiče, laže, če je več otrok. Midve s sestro sva bili dve in naju niso mogli spraviti nikamor, tako intenzivno sva se igrali po cele dneve. Moj otrok pa samo tekmuje sam s seboj, za koliko časa me bo spravil v njegovo sobo...
No ja, če je samo to, bom že nekako. Kaj vse hujšega se bere, tudi na tem forumu. Na žalost.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
